Polemično o ločenih in ponovno poročenih vernikih

Ljubljana – Na škofovski sinodi o družini, ki se v Vatikanu začenja jutri in se bo končala 19. oktobra, sodeluje dobrih dvesto ljudi, med njimi 25 vodij uradov rimske kurije, 114 predsednikov škofovskih konferenc, med njimi iz Slovenije Andrej Glavan, 14 zakonskih parov ter še nekaj drugih vabljenih udeležencev.

Jožica Grgič

Udeleženci bodo razpravljali o delovnem dokumentu, ki so ga pripravili v Vatikanu na podlagi ankete v posameznih državah. Dokument opozarja na številne probleme v družinah – od hedonizma, relativizma, individualizma na Zahodu do poligamije v Afriki in ponekod v Aziji. Ker so duhovniki najbolj bistveni člen v družinski pastorali, dokument tudi opozarja, da so pogosto nepripravljeni tolmačiti cerkveni nauk o spolnosti ali pa so ravnodušni.

Prešuštvo

Eden največjih problemov so ločeni in ponovno poročeni verniki, ki se čutijo odrinjeni od Cerkve, ker jim ta prepoveduje zakrament evharistije. Po cerkvenem učenju je namreč zakon nerazvezljiv, zato tisti, ki se ločijo in ponovno (civilno) poročijo, prešuštvujejo. Ker živijo v grehu, jim Cerkev odreka sveto obhajilo.

Ločitev zakonske zveze je mogoča zgolj izjemoma, če cerkveno sodišče ugotovi njeno ničnost. Za povrhu so postopki zelo dolgotrajni in zapleteni. Je pa po drugi strani Cerkev tolerantnejša do prešuštnikov, ki ostajajo v zakonu.

Po nauku Katoliške cerkve verniki, ki živijo v grehu, ne morejo prejeti obhajila, dokler ne nehajo grešiti, se pokesajo in spovedo – ponovno poročeni torej ves čas živijo v grehu. Ker ni verjetno, da bi na sinodi zrahljali nauk o prešuštvu, verniki pričakujejo vsaj preprostejši in hitrejši ločitveni postopek.

Javno obračunavanje

Prav o ločenih in ponovno poročenih je bilo v preteklih mesecih v visokih cerkvenih krogih največ javnih polemik. Vrh so dosegle štiri dni pred začetkom sinode, ko je pet tradicionalističnih kardinalov objavilo knjigo z naslovom Ostati v Kristusovi resnici – zakon in obhajilo v Katoliški cerkvi kot odgovor vodji liberalne struje kardinalu Walterju Kasparju. Tako organiziran javni obračun med kardinali je nekaj novega. Spor se je začel, ko je nemški kardinal Kasper februarja na zborovanju kardinalov razmišljal, ali ne bi kazalo po obdobju kesanja tudi ločenim in ponovno poročenim omogočiti obhajilo. Ker ga je pri tem podprl papež, je knjiga peterice kardinalov ne le kritika Kasperja, ampak tudi papeža Frančiška in vseh tistih, ki bi na sinodi zagovarjali spremembo.

Papež je kardinalom, ki so javno napadli njegovo odpiranje proti ločenim in ponovno poročenim, odgovoril, naj ne zapravljajo svoje energije za spopadanje, ampak naj jo izkoristijo za ustvarjanje in ljubezen.

Odločno nasprotovanje kardinalu Kasperju pomeni, da bodo na sinodi težko prodrle spremembe na ravni pričakovanj v preteklem letu. Ne nazadnje je tak izid že vnaprej napovedal tudi glavni tajnik sinode kardinal Lorenzo Baldisseri, češ da sinoda ne bo prinesla nobenih sprememb v cerkvenem nauku. Vendar pa ima tudi Kasper kar nekaj podpore, najpomembnejšo seveda v papežu, podpirajo pa ga tudi liberalni škofje in kardinali predvsem iz zahodne Evrope.

Lobiranje

Lobiranje pa se z začetkom sinode ne končuje. Kasper in njegovi zagovorniki poudarjajo, da se ne zavzemajo za spremembo cerkvene dogme o svetosti zakona, ampak za spremembo v pastoralni praksi, kdo sme prejeti obhajilo. Ob tej polemiki v medijih so druga vprašanja ostala na obrobju, razen kontracepcije. Spet je prah dvignil Kasper, ki je v pogovoru za katoliški tednik The Tablet izjavil, da je odločitev staršev, in ne cerkve, koliko otrok bodo imeli, in da ima naravna metoda uravnavanja rojstev, ki jo kot edino dovoljuje Cerkev, prav tako »umetni« element. Kasperjeva usmeritev ima med verniki veliko podporo.

Tudi slovenski verniki in kler nimajo enotnih odgovorov na vprašanja, ki jih bodo obravnavali na sinodi. Med zagovorniki sprememb je aktivni laik Leon Marc iz župnije Ihan, diplomat in publicist, ki je na naša vprašanja odgovoril v osebnem imenu.

Zakaj so po vašem mnenju nujne spremembe?

Spremembe so nujne, da bi bila Cerkev čim bolj avtentična, čim bolj zvesta Jezusovemu nauku. Zagovorniki sprememb ne govorimo o spremembah temeljev nauka, ampak o interpretaciji teh naukov, in seveda o tem, kako se te razlage kažejo v vsakdanjem življenju Cerkve.

Koliko besede imate v Cerkvi slovenski laiki?

Jasno je, da v Cerkvi ne more biti demokracije, ko gre za temelje nauka, saj kristjani verujemo, da so od Boga in torej niso stvar odločitev ljudi, kot se na primer v politični demokraciji odločamo, katere vrednote bodo navdihovale našo ustavo in zakone. Se pa Cerkev že več stoletij ukvarja z vprašanjem razlag teh naukov. Obstaja načelno soglasje, da so te razlage vedno tudi časovno pogojene in da jih navdihuje Sveti Duh ter da to počne prek vseh kristjanov in tudi prek nekristjanov. S sprejemanjem tega, da Sveti Duh navdihuje tudi škofe in laike, so imeli papeži oziroma duhovništvo pogosto v zgodovini problem. Tako je treba razumeti vprašanje »demokratičnega deficita« v Cerkvi, če se izrazim s prispodobo iz EU.

Med slovenskimi laiki prevladujejo napredni ali tradicionalni pogledi?

Ne bi smelo presenečati, da prevladuje tradicionalizem. Katoliki s(m)o še vedno v fazi defenzive, še vedno se moramo braniti pred nesmiselnimi očitki, povezanimi z državljansko vojno, ali se ukvarjati v slovenski družbi s hudim pomanjkanjem tega, kar sam poimenujem »religiozna inteligenca«. Žal je pri nas diskurz o Cerkvi in veri zelo primitiven. Agresivni, psevdoznanstveni sekularizem, ki je seveda navzoč povsod na Zahodu, pri nas postaja mainstream. Več javne tolerance je do verskih skupnosti iz kulturno tujih okolij kot do »krščanarjev«; lahko bi morda celo rekli, da je bilo v osemdesetih letih pri nas več spoštljivosti do vere kot danes. Ni torej čudno, da številni kristjani v takšnih razmerah ne vidijo potrebe po samorefleksiji v Cerkvi, po tem, da bi se pridružili diskusiji, ki o aktualnih vprašanjih Cerkve med verniki na Zahodu, ampak prvenstveno energijo porabljajo za odbijanje napadov ter se zapirajo v varne tradicionalne gete, v vzporedno družbo. To pa je za Cerkev na Slovenskem zelo slabo, in rekel bi, da za vso družbo.

Katero vprašanje na sinodalno temo se vam zdi najbolj pereče?

V ozadju bo že omenjeno vprašanje kolegialnosti pri razlagi naukov. Sicer je po mojem mnenju ključno vprašanje odprtosti Cerkve osebam, ki iskreno verujejo ali želijo verovati, a so se znašli v življenjskih situacijah, ki jih pripravljalni sinodalni dokumenti neposrečeno imenujejo »iregularne«. Toda Jezus se je prvenstveno ukvarjal prav s takšnimi ljudmi, ne pa z zglednimi nedeljniki. V praksi večine župnij pri nas so takšni ljudje nezaželeni, duhovniki niti niso dovolj usposobljeni v tem, kako naj do njih pristopijo. Jezus sicer ni zavračal regulativ takratnega podobno togega judovskega versko-socialnega sistema, kot je sedanji katoliški, vendar je jasno povedal, da regulative niso bistvene, iskal je globlje. V Cerkvi se moramo vrniti h koreninam ter se vedno spraševati, kako bi Jezus razmišljal o vprašanjih istospolnih, znova poročenih, kontracepciji itd. Menim, da bi iskreno spraševanje v tej smeri prineslo presenetljive, razbremenjujoče odgovore, ki bi bili tudi bolj avtentično krščanski.

Si od sinode obetate spremembe?

Opogumlja me, da se papež Frančišek očitno zaveda, da na spremembe ni mogoče čakati še eno generacijo, sicer bo Katoliška cerkev postala nerelevantna, v širšem kulturnem smislu pa bo prizadeto tudi krščanstvo kot oblika civilizacije. Cerkev ne more slediti modi, poiskati pa mora človeka, kjerkoli že je.