Kaj bi lahko in kaj bi morale storiti medicinske sestre v primeru, kot je Radan

Ljubljana – Zdravnik Ivan Radan je osumljen sedmih umorov bolnikov iz morilske sle, torej iz navadnemu človeku nerazumnega nagiba. Njegova dejanja so trajala daljše časovno obdobje (vsaj leto dni), zanje so vedeli tudi najožji sodelavci.

Kaj bi lahko storile medicinske sestre in kaj bi morale storiti v takem primeru za zaščito pacientov? Pogovarjali smo se z Darinko Klemenc, predsednico Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki je bila dolga leta tudi sama zaposlena v UKC in 15 let koordinatorica zdravstvene nege vseh specialističnih ambulant v UKC.

V kakšnem hierarhičnem razmerju sta pri svojem delu zdravnik in medicinska sestra? Ali mora sestra brezpogojno izvršiti zdravnikova navodila?

Delo medicinskih sester je zelo naporno. Že samo turnusno delo, delo ponoči in soočanje s smrtjo pomeni velike obremenitve tudi za medicinske sestre. Na intenzivnih terapijah bolniki pogosto umirajo. Tudi medicinske sestre gledamo smrti v oči. To so zelo hude travme, ne samo za zdravnike, tudi za nas. Bolnik, ki je bil živ, čez nekaj minut ni več živ.

Pogosti so pojavi izgorelosti. Neposredni povod za izgorelost je vest, torej nenehno spraševanje: Ali sem naredila vse prav? Je prav za bolnika, prav za svojce, prav za družbo? Medicinske sestre smo osupnile, ko smo iz medijev izvedele za dogajanje na nevrološki kliniki. Tako za zdravnike kot za sestre in vse osebje vedno velja: Primum nil nocere! Ne škoduj! V teoriji in v praksi je delo zdravnika in sestre timsko delo. Težko si je predstavljati, da med njima ne bi bilo komunikacije, da si ne bi predajala službe, torej bolnikov. V primeru na nevrološki kliniki je šlo za izvrševanje naročila. Mi trdimo, da medicinska sestra ne sme izvršiti vseh navodil zdravnika, če ob svojem znanju in usposobljenosti oceni, da bi to lahko pomenilo škodo za pacienta. Seveda pa mora biti v zdravstvenem zavodu vzpostavljen sistem, ki omogoča opozarjanje na napake, in ne kultura strahu.

Gre pravzaprav za to, da je več ljudi vedelo, kaj se dogaja.

Grozljivo, če je resnično.

Ali je medicinska sestra sploh v položaju, da lahko odkloni naročilo zdravnika?

Je. Zbornica je prav lani prenovila kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi. Ko smo ga prenavljali, smo imeli v mislih predvsem cilj delati dobro, etično in v zaščito bolnika. Pacient je težko povsem avtonomen. Po kodeksu so medicinske sestre dolžne ščititi bolnike pred nestrokovnim, neetičnim in samovoljnim ravnanjem svojih sodelavcev, prepoznavati, preprečevati in zmanjšati vse vrste nasilja nad pacienti v kakršnikoli obliki.

Kaj bi morale ob potezah zdravnika Radana narediti vpletene medicinske sestre?

V redu je, da je medicinska sestra zdravnika dva- ali trikrat vprašala, ali misli resno. Nato pa bi nujno morala vprašati še sodelavko ali drugega zdravnika. Ocenjujem, da je bilo veliko možnosti. Sestre se moramo naučiti, da ni narobe, če malo počakaš, kadar okoliščine to dopuščajo, ne pa da slepo in brezpogojno izpolniš navodilo. Zdravniki so resda nosilci zdravljenja. A če sestra sumi, da je lahko naročilo za pacienta, njegovega svojca ali bližnjega škodljivo, ga mora odkloniti. O nestrokovnem ali neetičnem ravnanju morajo poročati predpostavljenim in pristojnim institucijam, tudi zbornici. Vprašanje pa je, kaj se je dogajalo, ko je bila nadzorna medicinska sestra ali celo glavna o primeru obveščena.

Kako pa je z odgovornostjo medicinskih sester?

Ne morem razpravljati, ali je medicinska sestra kriva ali ne. To bodo pokazali kriminalistična preiskava in strokovni nadzori. So pa medicinske sestre odgovorne tako po kodeksu kot po 5. členu zakona o zdravstveni dejavnosti, ki govori, da vsak zdravstveni delavec prevzema za svoje delo etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost. Odgovoren je tudi za dejanja, ki jih opusti. Že večkrat smo predlagali, da je potreben poseben zakon o zdravstveni in babiški negi, a politika ne čuti potrebe po njem. Medicinske sestre dobivamo namreč vse več kompetenc in odgovornosti. Stvari morajo biti jasne. Lahko se zgodi, da nekatere zdaj tudi zaradi tega primera ne bomo upale več izvrševati nekaterih naročil in postopkov. Medicina lahko tudi na tej točki postane defenzivna, enako zdravstvena nega. Torej takšna, da ne upa več nihče nič narediti, dokler ne preveri tudi povsem logičnih stvari. Potem gre vse počasneje, je tudi dražje.

Kot zbornica ste medicinskim sestram na nevrološki kliniki poslali pomoč. Kakšno?

Ključne dve ali tri kolegice iz vodstva smo takoj, ko je zadeva januarja prišla v javnost, poklicali na pogovor. Bile so izjemno prizadete, komaj so lahko govorile. Poskušale so se spomniti, kaj vse se je dogajalo. Na oddelek smo poslali strokovnjakinjo za pomoč, kako naprej v krizni situaciji, nato pa še psihologinjo, ki je imela s timi že tri zelo potrebne delavnice. Ugotovila je, da so medicinske sestre in njihove družine resnično potrebne pomoči. Tu so se nabrale stare zamere, ljudje, ki delajo skupaj, se zaradi preteklih nesoglasij niso dobro razumeli, niti pogovarjali se niso. Kako naj si potem povedo vse o pacientih? Ta tim bi bilo treba »resetirati«, kot rečejo v računalništvu. Zaposlene premešati, da jim ne bi bilo več treba delati skupaj. Je pa po vseh teh dogodkih vse še teže.

Kaj pa ukrepi?

Predlagali smo strokovni nadzor s svetovanjem. Prizadevali si bomo, da bi ga naredili skupaj z zdravniško zbornico. Žal je minister pred dvema letoma ukinil licenciranje negovalnega kadra s srednješolsko izobrazbo, zato imamo hudo dilemo, kdo dela v intenzivnih terapijah.