Mediji, četrti »temelj oblast«, pred nevarno pastjo

Ljubljana – Zadnji popravki zakona o medijih so stari skoraj desetletje. Ministrstvo za kulturo si želi, da bi svobodo izražanja regulirali z novimi prijemi. Sestavljavci novega zakona so dovolj natančni pri sankcijah, bolj ohlapni pa so pri opredelitvi kršitev.

»Mediji v svoji funkciji 'psov čuvajev' opozarjajo na kršitve človekovih pravic in svoboščin in so, sicer neformalno, eden izmed štirih temeljev oblasti, kar je v več primerih potrdila tudi ustavnosodna praksa,« piše v esejistično obarvanem uvodu predloga nove medijske zakonodaje. »Svoboda izražanja na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenija zato uživa posebno varstvo kot človekova pravica in od države zahteva sprejetje ustreznih predpisov, ki naj zagotovijo, da bodo mediji samostojno lahko izvrševali svoje funkcije pri svobodnem oblikovanju javnega mnenja.«

Po eni strani zvenijo misli o svobodi izražanja kot pravici, ki naj uživa posebno varstvo, simpatično. Zanimivo pa je, da lahko v besedilu, ki napoveduje nove člene zakona o medijih, zasledimo tudi misel, da so mediji – »sicer neformalno« – eden od štirih temeljev oblasti. Četudi se ta misel na prvi pogled sliši zelo obetavno, zahteva bolj pozorno razčlenitev.

Govorjenje o »štirih temeljih oblasti« je terminološko neposrečeno. Ker ima v demokratični ureditvi oblast ljudstvo, je ljudstvo edini »temelj« oblasti. V zelo publicističnem, sociološkem, filozofskem, komunikološkem, politološkem in kavarniškem žargonu ne govorimo o štirih »temeljih oblasti«, ampak o vejah oblasti. In mediji naj bi bili četrta veja oblasti. Torej »veja oblasti«, ne pa »temelj oblasti«.

A tudi omemba medijev kot »temelja« ali »veje« oblasti v dokumentu, ki ima pravne ambicije, ni posrečena. Če bo dokument ministrstva za kulturo, ki ima uvod, predloge novih zakonskih členov in druge elemente, ki sestavljajo zametek zakona, nekoč prestal parlamentarno proceduro in postal zakon, se v definiciji medijev kot »četrtega temelja« oblasti skriva nevarna past. Ustava govori o oblasti ljudstva ter o delitvi oblasti na tri veje, zakonodajno, izvršno in sodno. Ljudstvo oblast izvaja z volitvami v državni zbor. Ljudstvo medijem ni podelilo nobenega mandata, da bi mediji lahko nastopali kot ena od vej oblasti. Zato je nerodno, če uradni državni dokument o medijih govori kot o enem od štirih »temeljev oblasti« – četudi »neformalnih«. Mediji gotovo imajo družbeno moč, ustavnopravno pa niso nobena oblast.

»Za demokratične ureditve je značilno, da je oblasti prepovedano vse, kar ji ni izrecno z zakonom dovoljeno,« pravi Anže Voh Boštic, ustanovitelj in urednik spletne strani podcrto.si, »državljanom pa je dovoljeno vse, kar jim ni izrecno z zakonom prepovedano.« V novi medijski zakonodaji v resnici ni povsem jasno, ali ministrstvo za kulturo medije razume kot vejo oblasti, ki ji je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno, ali kot dejavnost državljanov, ki smejo početi vse, kar ni izrecno prepovedano.

Gotovo je, da mediji potrebujejo nov zakonodajni okvir, ugotavlja dr. Marko Milosavljević, docent na FDV. »Problemov je namreč veliko – od netransparentnih prevzemov, netransparentnih lastniških struktur, tajkunskih izčrpavanj, dejstva, da Google posega v intelektualno lastnino medijev. Vendar nova medijska zakonodaja ne ponuja odgovorov na te probleme. V zakonodajo pa uvaja nekaj drobnjakarskih novosti, ki pa so slabo utemeljene in še slabše operacionalizirane,« ocenjuje.

Kam meri? Nova zakonodaja, denimo, določa, da je odgovorni urednik medija odgovoren tudi za vsebino komentarjev bralcev. Določiti mora pravila za izbiro komentarjev, ki jih objavlja, poskrbeti pa mora tudi za to, da so komentarji, ki niso skladni s pravili, v najkrajšem možnem času umaknjeni. Odgovorni urednik, ki neprimernega komentarja ne bi umaknil v najkrajšem mogočem času, bi bil kaznovan s kaznijo od 500 do 5000 evrov.

»Lahko se strinjamo, da morajo mediji omejiti sovražni govor ali napade na dostojanstvo ljudi,« pravi Milosavljević. »Vendar mora biti zakonodaja zelo precizna. Kaj pomeni, da mora biti neprimerna vsebina odstranjena 'v najkrajšem možnem času'? V svetu, denimo, obstaja pravilo, da so spletni portali dolžni odstraniti neprimerno vsebino najpozneje 24 ur po tem, ko so o njej obveščeni. Predstavljajmo si najslabši mogoči scenarij. Denimo, da bi nekdo ob dveh ponoči namerno objavil neprimeren komentar, in to dokumentiral, čez pet ur pa bi dokumentiral tudi dejstvo, da neprimerna vsebina ni bila odstranjena v najkrajšem mogočem času. Torej bi imel medijski inšpektor v roki dokaz, da medij ni v najkrajšem mogočem času odstranil neprimerne vsebine.«

Voh Boštic pa opozarja na še eno okoliščino. »Ne vem, kako se bodo s to zahtevo spopadli večji mediji. Sam vem, da so komentarji lahko zelo pomembni za razvijanje zgodbe. Bilo bi nesmiselno, če bi se jim odrekli. Po drugi strani pa manjši mediji preprosto nimamo dovolj ljudi, da bi 24 ur na dan bedeli nad morebitnimi neprimernimi vsebinami. Načrtovana novela zakona zato manjše spletne medije diskriminira.«