Repanšek: Medijski prostor je na robu preživetja

Ljubljana – »Pri spremembah medijske zakonodaje ne bi smeli gledati samo do svojega plota, ampak čezenj. Razmišljati moramo, kako postati država, v kateri bodo tudi tujci ustvarjali medijske vsebine,« o predlagani medijski strategiji meni strokovnjak za medijsko pravo Jaka Repanšek.

V državi imamo tehnološke, infrastrukturne in kadrovske zmožnosti za razvoj domačih in prihod tujih medijskih družb, vendar je naš zakonodajni okvir preveč zastarel, da bi se to uresničilo, meni poznavalec medijske zakonodaje, ki ima za seboj že več kot dve desetletji izkušenj z vsemi vrstami množičnih občil. V prihodnosti bo uspel tisti medij, ki bo imel najboljšo vsebino, a dobrih vsebin brez dobrih novinarjev in producentov ne bo, zato je treba njihov položaj izboljšati. Najprej pa moramo odgovoriti na vprašanje, kako ustvariti medijsko krajino, ki bo zaščitila slovenske medije in s tem našo kulturo in jezik. Brez svobodnih in ekonomsko uspešnih medijev ju ne bo več, je še prepričan Repanšek. Spregovoril je tudi o medijski strategiji, katere sprejetje se je iz lanskega leta zamaknilo v letošnje.

Katere so najbolj akutne težave obstoječe medijske zakonodaje?

Zakonodaja je zastarela. O tem govorimo že deset let, zdaj pa se pripravlja strategija in upajmo, da bo podlaga za korak proti modernizaciji in konsolidaciji medijske zakonodaje. Premalo pa se zavedamo, da nekatere ključne predpise na področju medijev pripravljajo v Bruslju, kjer bomo morali biti aktivnejši, saj se na političnem, upravnem in strokovnem nivoju ne ukvarjamo dovolj s skupno zakonodajo.

Evropska komisija je, denimo, lani predstavila predlog sprememb direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ključne novosti bodo šle v smeri liberalizacije oglaševalskega prostora, skrbi za evropska dela, opredelitve novih medijskih platform, zaščite otrok in prepovedi sovražnega govora. Žal pa predlog ohranja princip »country of origin« (država izvora). Za izdajatelje avdiovizualnih medijev bo še naprej veljala zakonodaja države, v kateri so registrirani in izdajajo program. K ohranjanju te doktrine težijo velike članice EU, medtem ko se manjše, v katere medijske vsebine izvažajo večje države, temu upirajo, saj na tuje programe nimajo neposrednega vpliva. Zato se tudi v Sloveniji zavzemamo za drugi princip, a žal neuspešno. Na dolgi rok se nam lahko zgodi, da bomo samo še uvoznik medijskih vsebin iz držav, ki imajo modernejšo, liberalnejšo, fleksibilnejšo zakonodajo ter zato bolj spodbujajo domače medije in kamor se bodo selili ali se že selijo izdajatelji slovenskih medijev.

Kaj je treba spremeniti v domačih predpisih?

Opredeliti moramo vprašanje posledic hitrega tehnološkega razvoja, novih platform, digitalizacije, konvergence medijev, izginjanja klasičnih medijskih platform in uvajanja novih. Predvsem pa mora zakonodaja odgovoriti na vprašanje, kako zagotoviti preživetje slovenskih medijev v globalnem medijskem okolju. To bo eden največjih izzivov.

V medijski strategiji je zapisano, da tradicionalnih medijev ne moramo rešiti, rešimo lahko samo novinarstvo. Ni mogoče rešiti posameznih medijev, lahko pa rešimo medijsko dejavnost kot del gospodarske, kulturne, demokratične skupnosti našega prostora. Rešiti novinarstvo pomeni – tu se povsem strinjam s pisci strategije –, da je treba novinarjem omogočiti boljše pogoje za rast in delo. Brez dobrih novinarjev ni medijev. Nedopustno je, da imamo novinarje, ki se samocenzurirajo ali se borijo za golo preživetje.

To ni nujno problem delodajalcev, ampak okolja, ekonomike medijskega prostora, ki kot celota deluje na robu preživetja. Seveda se izdajatelji poslužujejo vseh pravnih prijemov, da lahko preživijo, na žalost tudi na račun kakovosti novinarskega dela in varnosti tega poklica. Kako medije spraviti z roba?

S fiskalnimi in zakonskimi ukrepi lahko olajšamo njihovo delovanje. Domača produkcija avdiovizualnih del je draga, in če mora medij pokrivati stroške s proizvodnjo kakovostnih programov zgolj na trgu, se bo za to redkeje odločil. Medijska strategija sicer delno opredeljuje to vprašanje, a način, kako omogočiti več domače produkcije, brez katere ni domače kulture, identitete, slovenskega jezika, ni dovolj domišljen. Že obstoječi zakon sicer določa kvote domače produkcije, vendar je vprašanje, koliko se te v praksi spoštujejo in kako kakovostne so te vsebine.

Ali medijska strategija rešuje ta vprašanja?

Strategija je premalo konkretna, v njej se ukvarjamo z vprašanji, o katerih ne bi smelo biti dvoma in ki so ustavna kategorija: novinarska avtonomija, svoboda izražanja, pluralnost. Za ključne spremembe sploh ne potrebujemo strategije, ampak moramo preiti k dejanjem. Če ni skupnega jezika za širšo reformo medijske zakonodaje, se je treba lotiti vsaj področij, ki so akutna in pri katerih vsakodnevno izgubljamo konkurenčni boj z drugimi državami.

Če vključite televizijo, je na začetku nekaj slovenskih programov in nekaj sto tujih; to je medijski trg. Če druga država članica EU implementira isto direktivo kot mi, vendar na fleksibilnejši način, je zanimivejša za izdajatelje. Ko bo čas za prenos nove direktive v slovenski pravni red, apeliram, da se prevede tako, da slovenskih medijev ne bomo pahnili v nekonkurenčni položaj. Dolžnost države je namreč spodbujati domače medije in produkcijo kakovostnih lastnih vsebin. V naslednjem koraku lahko postanemo zanimiv medijski trg tudi za druge, denimo s podporo tujim produkcijam. To je edini način, na katerega bo dvomilijonski trg lahko dolgoročno obstal na globalnem medijskem trgu.

So uradniki kulturnega ministrstva temu naklonjeni?

Imam dobre izkušnje z njimi, a je nesprejemljivo, da ima direktorat za medije le štiri zaposlene. To je eden najmanjših direktoratov v javni upravi, hkrati pa ureja področje, ki je eno najpomembnejših za družbo in njen demokratični ustroj. Zaposleni preprosto ne morejo opraviti vsega dela, kaj šele da bi se ukvarjali z razvojem. Če ga ne bomo nemudoma kadrovsko in finančno okrepili, nas čaka temna prihodnost. Razvoj tehnologij, tuja konkurenca, čezmejnost interneta in digitalizacija nas prehitevajo po levi in desni, mi pa smo na področju zakonodaje in kadrov ostali tam, kjer smo bili pred 15 leti.

Za koliko od 2103 registriranih medijev lahko rečemo, da so mediji v klasičnem pomenu?

Treba bo ločiti medije od drugih vsebin in jim dati poseben status ter opredeliti, kaj sploh je medij. Ko bo govor o tem, bomo mogli upoštevati tudi koncept videa na zahtevo, Netflix, nove tehnologije in platforme, ki jih je prinesel splet.

Kako gledate na lastništvo medijev?

Morda včasih preveč govorimo o lastniških deležih in kako preprečiti koncentracijo, namesto da bi se pogovarjali, kako spodbujati medije. Treba je upoštevati specifiko majhnega trga. Koga bo v prihodnosti medijsko lastništvo sploh še zanimalo? Nepotrebno se bo ukvarjati z vprašanjem lastništva, če medijev ne bo ali pa bodo zgolj životarili. Treba je omogočiti razmere, da bodo zainteresirani strateški subjekti imeli interes po lastništvu medijske dejavnosti, seveda pa hkrati onemogočati zlorabe.

Zakaj že desetletje čakamo na spremembe?

Interes zanje je ves čas bil, a se niso uresničile. Nedvomno je del razlogov ta, da ni poenotenih stališč in so se v spremembe vpletale tako pozitivne kot negativne interesne skupine. Kljub temu sem optimist, saj se bosta zgodili dve stvari. Pomemben del medijske zakonodaje se pripravlja v Bruslju in jo bomo prisiljeni sprejeti. Hkrati nas bo tuja konkurenca prisilila, da zaščitimo slovenski medijski prostor. Ne v smeri izolacije, ampak ohranjanja identitete in resnih medijev, brez katerih ni demokracije. Dobrodošlo bi bilo, če ne bi čakali na te okoliščine, ampak bi poskušali spremembe uvesti proaktivno.

Direkorat za medije je že devet mesecev brez direktorja.

Redkokdo, ki je kompetenten, bi se v današnjem stanju medijev in medijske krajine odločil za tako pogumno potezo – postati generalni direktor. Upam, da se bo ta kadrovska vrzel končno zapolnila, vendar lahko dobimo še tako dobrega vodjo, brez kadrovske okrepitve drugje ta institucija ne bo uspešna.