Anton Peinkiher: Svobodo si je priboril slovenski narod sam

Ljubljana – Zavrnilna sodba murskosoboškega okrožnega sodišča zoper nekdanjega častnika JLA Berislava Popova med vojnimi veterani močno odmeva. Zakaj sodba še ni pravnomočna, podpredsednik sodišča Franc Granfol pojasnjuje: »Za navzoče na razglasitvi sodbe je rok za napoved pritožbe že potekel, ne pa za obdolženca, ki ni bil navzoč na razglasitvi sodbe.«

Popov se po naših podatkih ne namerava pritožiti, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) in Zveza veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) pa se, kot kaže, niti ne moreta pritožiti. O oprostitvi Popova smo se pogovarjali z Antonom Peinkiherjem, nekdanjim vodjem varnostnega organa ministrstva za obrambo (VOMO), ki se, v nasprotju z mnogimi drugimi, z zavrnilno sodbo strinja. Še več: za posledice spopada so po njegovih besedah odgovorni takratni poveljujoči v TO, »ker niso zaščitili civilistov pred začetkom spopada«.

Pravite, da se strinjate z zavrnilno sodbo okrožnega sodišča. Torej verjamete izvedencema Marku Ungerju in Tomažu Pöršu, proti katerima so se dvignili tako v ZVVS kot v VSO?

Glede na razpoložljive informacije in poznavanje takratnega dogajanja zagotovo da. Od vodstva TO v Gornji Radgoni je bilo popolnoma neodgovorno, da so enote začele spopad v samem mestu v trenutku, ko življenja civilistov še niso bila zavarovana. Kot da to še ne bi bilo dovolj, so se takrat tam znašli še nadobudni fantje, ki so na svojo roko zažigali tovornjake z molotovkami in povzročali dodatno zmedo. Vse to dokazuje, kako naše varnostne sile takrat niso nadzorovale razmer in so po nepotrebnem izpostavile mesto in ljudi uničevanju. Kot smo lahko videli, tudi smrti.

Nekdanji načelnik GŠSV Alojz Šteiner je v Delu opozoril na obstoj armadnih dokumentov in vojaških dnevnikov iz tistih časov. Lahko ti dokažejo Popovo krivdo?

Alojz Šteiner naj se kot eden od takrat poveljujočih raje vpraša, zakaj ta in druge kolone JLA niso bile 27. junija zjutraj zaustavljene na slovensko-hrvaški meji. Zakaj jih Slovenci nismo zaustavili, če vemo, da smo tiste dni imeli vpoklicanih 15.000 pripadnikov TO? Kje so bile enote, ki bi morale zavarovati suverenost Slovenije že na meji? Zakaj so te enote dopustile izhod enotam JLA iz vojašnic po Sloveniji? Sodnik in tožilec sta imela v tem postopku očitno na voljo dokaze, dokumentirana povelja in pričevanja, ki so za nastale posledice spopada v Gornji Radgoni odvezala Popova odgovornosti.

Ladislav Lipič, predsednik ZVVS, se je po zavrnilni sodbi proti Popovu javno vprašal: »Kdo je potem kriv za smrt dveh civilnih oseb, če krivde ni mogoče naprtiti nobeni vojskujoči si strani? Kdo je kriv za ropanje in delovanje enote JLA polkovnika Popova z orožjem na civilne objekte?« Lahko vi odgovorite na to vprašanje?

V spopadih leta 1991 so naše sile, TO in policija, praviloma same izbirale mesto in čas spopada in tako prevzele odgovornost za okoliščine in posledice spopada. Tako je bilo tudi v Gornji Radgoni, kar pomeni, da bi TO morala zaustaviti kolono JLA zunaj naselja. Če pa so se poveljujoči v TO, tudi Šteiner in Lipič, že odločili za napad na JLA v Gornji Radgoni, bi morali prej odstraniti vse civiliste. Naj bom natančen: v primeru Gornje Radgone so za posledice spopada odgovorni takratni poveljujoči v TO, ker niso zaščitili civilistov pred začetkom spopada.

Si upate to trditi?

Seveda si. Mednarodno vojno pravo in slovensko sodišče sta višji instanci od Lipičevih, Šteinerjevih in še čigavih stališč. 

Čemu pripisujete neprimerna povelja: zmoti, nevednosti, nepripravljenosti ali čemu drugemu?

Po toliko letih bi bil že zdavnaj čas, da država razkrije, kaj se je dogajalo, da ne bi kar naprej osebnih interpretacij takratnih dogodkov uporabljali za politične in zasebne potrebe. Prepričan sem, da se to ni zgodilo, ker bi se razkrilo, kaj vse so takrat zagrešili Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič in drugi. Gre za nestrokovnost in nesposobnost. Janša in Bavčar sta imela natančne strokovne napovedi naše službe. Janša, ki je bil na čelu obrambe, je najbolj odgovoren za slabo pripravo enot TO na takratne dogodke: enote niso bile na položajih, nekateri niti orožja niso dekonzervirali, ni bilo protitankovskih ovir, ni bilo organizacijskih in psihičnih priprav. Niti protitankovsko orožje ni bilo razporejeno, saj ga je pred tem pošiljal na Hrvaško. Prepričan sem, da za našo obrambo osamosvojitve takrat ne bi bilo treba streljati in ne bi bile potrebne nobene žrtve, če bi pravočasno izvedli vse vojaške in druge ukrepe z blokado vojašnic in s pravočasno vojaško obrambo mejnih prehodov s Hrvaško.

Ste na to, kar pravite danes, opozorili takrat? Ste Janši, denimo, takrat povedali, da ravna nestrokovno?

Ničesar več nisem mogel narediti. Glede na moj položaj in pristojnosti sem lahko samo gledal in čakal na posledice, ki bi bile lahko pogubnejše za vse nas, če bi JLA imela ukaz za hujši scenarij nevtralizacije takratne oblasti v Sloveniji in Hrvaški. Pred tem sem ves mesec opozarjal in moledoval zaradi črnega scenarija, ki se je potem zgodil, pa sta se Janša in pokojni Miran Bogataj samo zmrdovala in se delala norca iz naše službe. Andrej Lovšin se je kasneje cmeril, zakaj ni vztrajal pri moji napovedi dogodkov.

Janša se je dokazal kot popolnoma nesposoben organizacije in vodenja v korist države, volivci in politika pa so ga kasneje postavili še trikrat za ministra za obrambo in dvakrat za predsednika vlade. Sramota. Če bi jaz imel moč odločanja, bi bil Janša 27. junija 1991 odstavljen skupaj z drugimi, ki so ogrozili obstoj države, in ne bi imel nikdar več možnosti rušiti in uničevati te države ter vnašati razdor in zlo v Slovenijo.

Zadeva Popov je torej spet načela boj za »pravo« interpretacijo osamosvojitvene vojne.

Svobodo si je priboril slovenski narod sam: goloroki ljudje vseh starosti so šli sami od sebe na ulice, pred tanke in pred vojašnice. To je duhovna moč, ki premaga vsakega vojaka, vsako puško in tank. Absurdno je, da si kar naprej posamezniki prilaščajo zasluge za osamosvojitev, čeprav so prav ti posamezniki na svojih odgovornih mestih takrat najbolj zatajili.