Medvedja družina na fotografiji namesto uplenjenega divjega prašiča

Ne, ne bo mi odgovoril na vsa vprašanja, ker to za medvede ni dobro, je bil odločen. Nikakor mi ne bo povedal, kje je videl medvedko s tremi mladički. Če bi izdal natančno lokacijo, bi jim škodil, je bil odločen Jože Ocvirk, doktor veterinarskih ved, ribič in lovec, ki je v ponedeljek zjutraj malo pred osmo posnel medvedko s trojčki. »Zgodilo se je namreč, da so ljudje romali krmit medvede, ko so izvedeli za kraj, kamor hodijo po hrano. To se nikoli ne konča dobro - največkrat je slabo za medveda, včasih tudi za človeka,« je še pojasnil. Naj zadostuje, da »v gozdu v okolici Ljubljane«, več o lokaciji nikakor ni bil pripravljen povedati.

Lovec na preži ne spi. Bedi, čaka, prisluškuje ... Tokrat je izkušeni lovec vso noč čakal zaman. Divjih prašičev, ki jim je bilo krmišče namenjeno, ni bilo na spregled. Le par srnjadi. Ko se je zjutraj že pripravljal za odhod, je prihlačala mati medvedka s tremi mladiči. Vsa shujšana od prestanih naporov, a očitno družinica še nikomur ni padla v oči, je bil zadovoljen Ocvirk.

Lovska preža, kjer jih je opazoval, je postavljena ob krmišču za divje prašiče, ki jih selektivno odstreljujejo, da ne bi delali škode kmetom. S krmišči jih zadržujejo na tistem območju in preprečujejo, da bi delali škodo drugje, je pojasnil. »Koruza pa gre v slast večini živali, tudi medvedom. Očitno. Medvedka je, kot kaže, že vedela za samopostrežbo na tistem kraju. Naredila je krog okoli krmišča in preverila, ali je varno.« Nobene sveže človeške sledi ni zavohala. Lovca, ki se celo noč ni premaknil s preže, šest metrov visoko in 30 metrov daleč od krmišča, ni mogla začutiti. Pa je pripeljala svojo četico na zajtrk. Mati je suha ko prekla, opisuje Jože Ocvirk. »Vzrok za njeno izmozganost so šestmesečni, 25 do 30 kilogramov težki rjavčki, ki sem jih opazoval, ko so leže na tleh zobali zrnje. Če ni šlo drugače, so si pomagali s prednjo taco. Zajtrk, med katerim so jim kožuščke greli prvi sončni žarki, je trajal brez odmora pol ure. Mama je od časa do časa obhlačala teritorij, medtem ko se mladiči niso zmenili za nič drugega kot za koruzo. Po zajtrku so izginili v gozd.«

Možnost, da ugledamo medveda

V Sloveniji živi približno 50.000 primerkov srnjadi. A kolikokrat vidimo srno, kadar gremo v gozd? Kolikšna je možnost, da vidimo medveda, ki jih je stokrat manj, lahko izračunamo sami. Glavnina se v Sloveniji giblje med avtocesto Ljubljana-Zagreb in Ljubljana-Koper. Avtocesta je tudi za medveda avtodrama: velika prostorska ovira, ki ločuje alpski prostor od Dinaridov, enega najpomembnejših zatočišč ogroženih živalskih vrst v Evropi, od alpskega prostora.

A če nas kljub temu doleti redka priložnost, ki si jo nekateri vroče želijo in se je drugi hudo bojijo, da vidimo medveda, se vedemo kot ponavadi: hodimo, se pogovarjamo, ne bežimo, pravi Ocvirk. Če medved le hoče, ujame tudi najboljšega tekača. Kako ravnati, če se srečamo z največjo slovensko zverjo, svetuje tudi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v izčrpni in v lepem jeziku napisani brošuri izpod peresa Antona Simoniča, naslovljeni Srečanje z medvedom. »V trenutku, ko se srečate z medvedom, je najbolje obmirovati in premagati paniko. Bežati ni smiselno, saj se medved v skoku požene nekaj metrov daleč in teče s hitrostjo 50 kilometrov na uro. Medved zelo dobro sliši in še bolje voha, precej slabše pa vidi. Zato ga je zelo težko presenetiti in se mu neopazno približati. To se zgodi izjemoma, če se mu človek čisto tiho bliža iz smeri proti vetru. Konec bližnjega srečanja s kosmatincem, ki ga presenetimo zatopljenega v razkopavanje štorov, obračanje kamnov in podobne načine iskanja hrane, ali medvedko, ki jo zamotijo mladiči, da ji popusti običajna čuječnost, je odvisen tudi od ravnanja človeka. Medved napade človeka samo, če se počuti skrajno ogrožen, medvedka pa tudi, če domneva, da človek ogroža njene mladiče. V takem primeru ne smemo vzbujati videza napadalca: izogibajmo se hitrim, sunkovitim kretnjam, mirno obstanimo, potem pa se počasi umikajmo. Medved napade brez zadržkov in takoj le, če prestopimo kritično tolerančno razdaljo, ki ni pri vseh medvedih enaka, odvisna je od podedovanih lastnosti in priučenih izkušenj posameznega osebka, zlasti od stopnje njegove agresivnosti. Pri agresivnejših medvedih je kritična razdalja večja kot pri bolj umirjenih. V Sloveniji se pripeti nekaj manj kot en tak napad v desetih letih, piše v brošuri. A tudi tem bi se bilo mogoče izogniti z ustreznim ravnanjem. Na čim večjo razdaljo medved in tudi medvedka z mladiči zaznata bližanje človeka, tem bolj zagotovo se bosta srečanju s človekom izognila. Človek niti ne ve, da je bil v bližini medveda. Če pa zaznata bližanje človeka šele, ko se je ta že zelo približal kritični tolerančni razdalji, ga včasih poskušata odvrniti s strašilnim napadom. Če se medved postavi na zadnje noge, ne pomeni napada, kakor zmotno mislimo, temveč si, slaboviden, samo ogleduje, na kaj ga opozarja vonj in sluh. Navidezne napade medvedkov, zlasti medvedk, ki vodijo mladiče, še največkrat doživijo lovci, ki tiho proti vetru zalezujejo divjad. Nekatere izmed njih zapelje takšna priložnost k nedovoljenemu strelu na medvedko. Svoje protizakonito ravnanje pozneje opravičijo s silobranom, sodniki, ki ne vedo, kako dolga je pot od vzpenjanja v pokončno držo do resničnega napada medveda, pa tak izgovor neredko upoštevajo in strelca oprostijo. V resnici si lovec šele s strelom resnično ogrozi življenje. Zasledovanje ranjenega medveda je sploh zavestno tveganje in namerno izzivanje medveda k napadu.«

Koliko jih je?

Medvedi imajo navadno po enega mladiča na tri do štiri leta, redko na dve leti. A tako je bilo pred dvajsetimi leti. Zdaj je drugače: medvedka redno povrže dva do tri mladiče vsaki dve leti, redko na eno. Vsak medved, zlasti samec potrebuje svoj teritorij. Samicam, eni do dvema, samec milostno dovoli bivati na svojem teritoriju, šibkejši mladi samci pa morajo pobrati šila in kopita ter oditi s trebuhom za kruhom. To je vzrok, da so se približali človeškim bivališčem, kjer najdejo hrano. Zlato pravilo: kdor ob svojem bivališču in naselju ne želi medveda, naj ne odmetava po okolici ničesar užitnega!

O številu medvedov v Sloveniji ima vsak svoje mnenje, odvisno od zornega kota ocenjevalca. Kmetje tarnajo nad škodo zaradi prevelikega števila, okoljevarstveniki pa nad ogroženostjo teh živali. Število prostoživečih primerkov naše vrste: evropskega rjavega medveda je v resnici težko oceniti. Medvedi se stalno gibljejo, ne poznajo meja - te so le v glavah ljudi - in ocenitev njihovega števila je v zadnjem desetletju omogočil šele napredek v genetiki. Raziskava (september - december 2007), ki sta jo financirala Agencija Republike Slovenije za okolje in ministrstvo za okolje in prostor, je z zbiranjem vzorcev iztrebkov, ki so jih večino zbrali lovci, z analizo DNK in nazadnje z analizo podatkov ugotovila, da so medvedi v kratkem času prehodili velike razdalje, tudi do 37 kilometrov zračne črte, vendar jih je velika večina ostajala znotraj svojega življenjskega območja, pri čemer so bili premiki samcev (5,5 kilometra) povprečno precej daljši od premikov samic (dva kilometra). Z metodo lova, označevanja in ponovnega lova, ki se uporablja že več stoletij, so ocenili, da je bilo od septembra do decembra 2007 v Sloveniji približno 440 medvedov, od tega 45 odstotkov samcev in 55 odstotkov samic, njihova gostota pa 7,1 na 10.000 hektarov, nekaj pa jih je v času vzorčenja migriralo med Slovenijo in Hrvaško. V naravi bi bila slika ob drugačnih prehranskih razmerah in letnih časih (spomladi, ko se skotijo mladiči, in jeseni po opravljenem načrtovanem odstrelu) seveda drugačna. Ker so skoraj tri četrtine medvedov v populaciji označene, bo mogoče v prihodnosti, upoštevaje odstrel, spremljati dogajanje v populaciji in predvideti različne vplive od zunaj.

Iz petkove tiskane izdaje Dela