Tiskane izdaje
Gornji Suhor, Črnomelj - Po skoraj tričetrt stoletja od tragičnih medvojnih dogodkov zavezniških letalcev so danes v tem kraju, pod pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja, odkrili spominsko ploščo strmoglavljenemu zavezniškemu bombniku B-24 Liberator Vl in njegovi posadki. Slovesnosti se je med drugimi udeležila tudi veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Sophie Honey.
Od devetih letalcev v posadki so v ognju in strmoglavljenju umrli štirje možje, eden je bil hudo ranjen in je kasneje umrl v partizanski bolnišnici v Kanižarici, štirje pa so pravočasno izskočili iz leta in s padali pristali pri Sinjem Vrhu in v Gornjem Suhorju. Domačini so tistega večera 31. marca leta 1945 letalcem, ki so bili prestrašeni, da so padli na ozemlje takratne fašistične ustaške države, priskočili na pomoč in jim zagotovili, da so na osvobojenem belokranjskem ozemlju.
Padalec, ki se je bal ustašev
Živa priča takratnih dogodkov Vladimir Puhek je za spletno Delo povedal, da je kot devetletni deček tistega večera spal, ko se je po vasi razlegla strašanska eksplozija in ljudje so mislili, da je napočil konec sveta. Sosed pa se je tako ustrašil, da je prosil naj mu vendar ne zažgejo domačije, saj ni vedel, kaj se pravzaprav sploh dogaja. Videl je le padajočo ognjeno kroglo, ki je padla v bližino stanovanjske hiše.
Razbitine zavezniškega letala, ki je strmoglavilo v Gornjem Suhorju. Foto: Osebni arhiv Branka Pezdirca
»Pri nas je bila polna soba ljudi in med njimi je bil tudi padalec. Naslednji dan, ko smo pasli ovce, smo videli drugega padalca, ki je prišel k nam. Imel je opečeno čelo in jaz sem ga pospremil v vas, a je šel s strahom z menoj, saj se je bal, da ni padel na hrvaško ozemlje. Ustaši so namreč s sestreljenimi letalci zelo grdo ravnali. Ko pa je videl ameriško, angleško in rusko vojno misijo je spoznal, da je med zavezniki. Mi otroci pa smo pri tem strmoglavljenem letalu iskali strelivo. Mulci pač,« se je danes spominjal takratnih dogodkov zdaj 82-letni Puhek.
Veleposlanica po slovensko o Slovencih
Veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Sophie Honey je na veliko in prijetno presenečenje več kakor 500 ljudem spregovorila v slovenščini. »Danes obeležujemo vez med dvema narodoma, ki se je spletla v najtežjih trenutkih. Vaši ljudje so med drugo svetovno vojno odigrali pomembno vlogo pri reševanju zavezniških letalcev,« je Sophie Honey izrekla priznanje in zahvalo domačinom ter slovenski partizanski vojski, ki se skupaj z ramo ob rami borila na isti strani in proti skupnemu sovražniku.
Pogreb petih zavezniških vojakov na pokopališču v Vojni vasi 2. aprila leta 1945. Foto: Osebni arhiv Branka Pezdirca
»Naša obveza vladavini prava je neomajna. Vaša varnost je tudi naša varnost in tako si sodelovanje na področju obrambe in varnostne politike želimo tudi po odhodu kraljestva iz Evropske unije,« je med drugim rekla Honeyjeva. Slovesnosti so se udeležili tudi veterani slovenske osamosvojitve in člani Prvega Dolenjskega partizanskega spominskga bataljona.
Predsednik o miru, županja o razvoju
Predsednik Pahor je apeliral na vse, da je treba težko priborjeni mir ohraniti, saj se velike tragedije začenjajo z majhnimi nestrpnostmi. Zato je pomembno, da se ljudje razumejo, spoštujejo, da iščejo v drugih ljudeh najboljše, in da si privarčujejo sovraštvo. Prijateljstvo med slovenskim in britanskim narodom je, po prepričanju Pahorja, že zdavnaj preraslo v politično in vojaško zavezništvo. Pahor je po 15 letih od vstopa Slovenije v Nato prepričan, da je bila to težka, a dobra odločitev. »Mir danes je postal še bolj kompliciran, kot je bil morda sredi prejšnjega stoletja. Mi potrebujemo zaveznike in zanesljivo partnerstvo, da lahko nova varnostna tveganja, ki smo jim priča, z optimizmom in z vero v mirno rešitev vseh sporov tudi prenesemo,« je množici povedal Pahor.
Črnomaljska županja Mojca Čemas Stjepanovič se je zavzela za ureditev pešpoti med vsemi spominskimi obeležji padlih zavezniških letalcev, ki so postavljeni že tudi v drugih občinah. Malce pa je tudi okrcala državo, saj kljub veliki požrtvovalnosti in nesebični pomoči Belokranjcev med drugo svetovno vojno, je samostojna Slovenija pozabila na razvoj tega območja. »Potrebujemo hitrejši razvoj, če želimo, da se nam mladi ne bodo izseljevali,« je prepričana Čemas Stjepanovičeva.
