Meja s Hrvaško pred vstopom v Evropsko unijo ali po njem?

Ko govorimo o zgodovini reševanja slovensko-hrvaških težav z mejo, ne bi smeli pozabiti najresnejšega poskusa v letu 1999. Takratni predsednik vlade Janez Drnovšek me je – kot veleposlanika v ZDA – prosil, naj za posredovanje nagovorim nekdanjega obrambnega ministra Williama Perryja. Nagovarjanje – z razlagami iz zgodovine in zemljepisa – je bilo uspešno, pogovorom pa se je pridružil tudi hrvaški veleposlanik, poznejši zunanji minister Miomir Žužul.

William Perry je razumel, da bo treba najti izvirno rešitev. V naših pogovorih je uporabil zanimivo frazo, ki ima dvojni pomen. Slovenija, je menil Perry, potrebuje »rešitev out of the box«, torej nekonvencionalno rešitev, takšno, ki bi ji odprla pot iz »škatle«, na katero je spominjala oblika slovenskih ozemeljskih voda, če bi morsko mejo potegnili po sredini Piranskega zaliva, pa tudi če bi jo potegnili nekoliko južneje. Perry je potoval v Slovenijo in Hrvaško, potem pa mi je 15. junija, po pogovoru s predsednikom Tuđmanom, sporočil, da je obupal. Naj spomnim: od 24. marca do 11. junija 1999 so letala Nata bombardirala Jugoslavijo (operacija »Zavezniška moč«), 21. junija pa je v Slovenijo pripotoval Bill Clinton.

Tradicija zastojev in omahovanja

Ko me je konec januarja 2000 Janez Drnovšek povabil v vlado in sem v začetku februarja postal zunanji minister, sem se seveda najprej spoprijel s slovensko-hrvaškimi odnosi. Kmalu po izvolitvi spomladi leta 2000 je prišel v Slovenijo – v Planico gledat smučarske skoke – hrvaški predsednik Stipe Mesić. Med vožnjo od meje do Planice sva veliko govorila o mogočih rešitvah mejnega vprašanja.
Hrvaški predsednik je menil, da mora Hrvaška ohraniti morsko mejo z Italijo, jaz sem vztrajal pri stiku slovenskih voda z odprtim morjem, na koncu pa sva se strinjala, da je mogoče najti rešitev, ki bi upoštevala oba pogoja. Na tej predpostavki je bila utemeljena celotna operacija, ki je pripeljala do sporazuma med Drnovškom in Račanom. Na Drnovškovo pobudo sem prosil za posredovanje Janeza Kocijančiča, ki je imel – zaradi strankarskega sorodstva – dobre odnose s predsednikom hrvaške vlade, za konkretna pogajanja pa smo angažirali Miho Pogačnika.

Delegaciji sta formulo, o kateri sva z Mesićem govorila med vožnjo v Planico, uresničili na zemljevidu, znanem po t. i. dimniku, ki je povezoval slovenske ozemeljske vode z mednarodnim morjem, in po t. i. trikotniku, ki je povezoval hrvaško morje z italijanskim. Pogajanja so bila uspešno končana, vladi sta sporazum potrdili na isti dan, nato pa si je Račan premislil. Sledil je daljši premor, v katerem se je Slovenija posvečala predvsem vključevanju v EU in Nato, pri čemer nam nihče ni mogel očitati, da se pred vključitvijo nismo resno ukvarjali z mejnim vprašanjem.

»Najljubša kandidatka«

V novi slovenski vladi, ki je nastopila konec leta 2004, smo upali, da bo mogoče prekiniti tradicijo zastojev in omahovanja in rešiti slovensko-hrvaške težave, ki so trajale od sklenitve in poznejše hrvaške zavrnitve sporazuma med predsednikoma vlade Drnovškom in Račanom leta 2001. Težave smo imeli tudi spomladi leta 2005 pri pogajanjih za minimalistični brionski sporazum (o izogibanju incidentom), saj hrvaška stran na začetku ni bila pripravljena zapisati, da je skupno izhodišče stanje na dan 25. junija 1991.

Zunanji ministri Evropske unije smo (po zastoju zaradi nesodelovanja s haaškim sodiščem, ki je trajal pol leta) 3. oktobra 2005 prižgali zeleno luč za začetek pogajanj s Hrvaško o članstvu. V polemikah o tem začetku – povezanih z generalom Gotovino – je Slovenija krepko in odkrito podpirala Hrvaško, sam pa sem celo izjavil, da je »Hrvaška naša najljubša kandidatka«. Članek s takšnim naslovom sem objavil v Delu 5. maja 2006. Spominjam se nekaterih posmehljivih komentarjev na ta račun, češ kako je mogoče biti prijazen s Hrvati, ki so tako neprijazni do Slovencev.

Več v tiskani izdaji petkovega Dela.