Menjave in skušnjave

Ministre ocenjujemo po dveh merilih: po uspešnosti, prodornosti in učinkovitosti, in tudi po politični teži, ki jo imajo v koalicijskem razmerju sil. Zato so predsedniki vladnih strank vedno v nekoliko drugačnem, v notranjih spopadih zagotovo privilegiranem položaju v razmerju do »strokovnih« ministrov brez prepoznavnega političnega zaledja. Tudi v zdajšnji vladi so oboji; vsi štirje prvaki in pomembnejši člani strank, pa tudi tisti, ki jih je četverica izbrala preprosto zato, ker bi lahko dobro opravili svoje delo.
Zlata Ploštajner in Borut Miklavčič sodita v kvote strank - prva v Desusovo, drugi v SD - bolj zato, ker so se tako pač dogovorili v vrhu koalicije, in ne zaradi njunega morebitnega političnega aktivizma. Sta izbira Boruta Pahorja, ki bo moral po slabem letu mandata, kljub trdni nameri, da med krizo ne bo menjaval ministrov, očitno poiskati njuna naslednika. Ministra bosta v očeh javnosti odšla tako, kot sta prišla - zaradi osebnih in ne iz političnih razlogov. Njun odhod je slaba novica za predsednika vlade, vendar sam po sebi ne bo povzročil nove delitve kart med partnerji v koaliciji in s tem vladne krize. Za to bi moral odstopiti kateri od politično močnejših članov vlade.

Prvi signali kažejo, da bo Pahor nova imenovanja pospešil in poenostavil, kolikor bo le mogoče. Prvič zato, ker je zlasti ministrstvo za zdravje ta hip ena od ključnih točk vladnih projektov. In drugič zato, da zaustavi skušnjave o bolj temeljiti rekonstrukciji vlade. Prav na to boleče mesto, na nikoli glasno izrečeno željo zdaj te, zdaj one partnerice, da bi vlado (drugače) vodil kdo drug, in ne Borut Pahor, namreč cilja prvak opozicije Janez Janša s pobudo o imenovanju Janeza Potočnika za mandatarja. Če nič drugega, je Pahorja spomnil na to, da se Potočnik lahko prav s podporo strank, ki sedijo v vladi, vrne v slovensko politiko.

A prvi odzivi iz koalicijskih vrst so previdni in odmerjeni. Poskus zamenjave mandatarja bi - tako kot obširnejša rekonstrukcija - v tem času skoraj gotovo vodil do razpada koalicije in politične krize nepredvidljivih razsežnosti. Prve ministrske menjave se zato utegnejo pokazati kot eden politično najbolj preprostih projektov v burni zgodovini Pahorjeve koalicije.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela