Mesesnel ne bo več žigosal

Trbovlje – Sodni izvedenec in cenilec umetnostne stroke Janez Mesesnel je od pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča zahteval, da ga razreši. Minister mu je po mesecih zbiranja dokazov o spornih Mesesnelovih cenitvah ugodil, a namesto priznanja v cenilskih krogih doživel še več kritike. Po njihovem je kontroverznega kolego s tem pravzaprav rehabilitiral.

Novembra smo v Delu razkrili ozadje zgodbe, v kateri je energetski lobist Peter Kotar svoje trboveljsko podjetje STTIM poskusil potegniti iz težav z 2,75-milijonskim vložkom v obliki umetnin, ki jih je na milijonsko vrednost ocenil Mesesnel, že v stečaju pa so jih prepoznali za ponaredke in pred dnevi prodali za bagatelo – 10.000 evrov. Od takrat so se opozorila o nesprejemljivem cenilčevem početju le še stopnjevala. Sporne cenitve so poznali tudi na pravosodnem ministrstvu, saj so imeli opozorila iz prve roke – od cenilcev. A minister se je tedaj odločil, da ne bo ukrepal, dokler ne zbere dovolj dokazov.

Postopek v zadevi Riemer zaustavljen

Teh se je zdaj očitno nabralo toliko, da je minister na podlagi zbrane dokumentacije po uradni dolžnosti začel postopek Mesesnelove razrešitve. Vmes je sodišče v zadevi Franc Riemer na predlog specializiranega tožilstva zaradi premalo dokazov zaustavilo postopek proti Mesesnelu, ta pa je ministra »prehitel« z zahtevo, da ga razreši v skladu z 89. členom zakona o sodiščih. Prav to je med cenilci sprožilo nov val kritik na ministrov račun. Cenilec z več kot 40-letnimi izkušnjami Ferdinand Šerbelj je Klemenčičevo odločitev označil za nestrokovno: »Z razrešitvijo ga je opral tudi vse krivde in odgovornosti. To je globoko prezirljivo do stroke in sodnih izvedencev.« Minister Klemenčič se je branil, da ni on organ pregona, temveč tožilstvo, in zavrnil očitke o rehabilitaciji, češ da je Mesesnela razrešil na podlagi cenilčeve izjave, »tako kot to napravi v ostalih primerih – ker tako določa zakon«.

Šerbelj: Kršitev je bila jasno dokazana

Ime Janeza Mesesnela je v kratkem času javnost in cenilsko stroko trikrat zbodlo v oči: njegov podpis so nosile tri sporne cenitve umetniških del za »znane naročnike«, ki so se vsa izkazala za ponaredke. Če bi sešteli vrednosti, na katere je Mesesnel ocenil Velásqueza, Dalíja in sedem umetnin eminentnih slikarjev v STTIM, bi znesek krepko presegel deset milijonov. Z njim bi se naročniki cenitev najbrž srečno rešili zagat, v katerih so se znašli. Štajerski poslovnež Riemer je z Velásqezom zavaroval 7,5-milijonsko posojilo pri NLB, ljubljanski galerist Leon Pogelšek pa je bil Fursu dolžan 41 tisočakov, na kolikor je Mesesnel ocenil njegovega Dalíja. V resnici bi vrednost vseh ponaredkov skupaj težko presegla 20.000 evrov.

Po Šerbelju je takšno početje »jasno dokazana kršitev in dejanje, ki ima zakonsko podlago za pregon«. »A minister namesto da ukrepa, osebo opere krivde. Naenkrat smo bolj krivi mi, ki zahtevamo poštenost in pravico in zdrava razmerja tudi v umetnostni stroki,« je dejal Šerbelj.

Strahu, da bi se ponaredki kmalu spet pojavili na trgu kot milijone vredni originali, po Šerbelju ni: »Ena generacija mora miniti, da bomo spet imeli isto zgodbo. Ponovila pa se bo, ker je minister zdaj ni rešil, kot bi jo moral.«