»Mi gremo na volitve zato, da zmagamo«

V pogovorih je bil zadržan, na odru pa se je spremenil v pogumnega govornika, ki je spreminjal politične vzorce.

Objavljeno
18. avgust 2019 15.49
Posodobljeno
18. avgust 2019 15.50
Ivan Oman. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljana – »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo,« je januarja 1990 vzkliknil na zborovanju v Cankarjevem domu in s tem spremenil pravila politične igre. Ivan Oman je sporočil, da nastajajoča politična opozicija ne bo dekoracija političnega prostora, ampak dejavnik, ki je pripravljen prevzeti oblast in z njo odgovornost.

V običajnih pogovorih je bil na videz nekoliko zadržan, ni silil v ospredje, na odru pa se je spremenil v karizmatičnega, pogumnega govornika, ki je spreminjal ustaljene politične vzorce. Pred napovedjo volilne zmage je dvakrat stal na velikem odru zgodovine: maja 1988, ko je bil med ustanovitelji Slovenske kmečke zveze (SKZ) ter njen prvi predsednik, novembra istega leta pa je kot govornik nastopil na zborovanju Odbora za varstvo človekovih pravic in napovedal upor proti centralizmu.

Ustanovitev SKZ je temeljito spremenila politični ustroj Slovenije. Organizacija je sicer nastala kot kmečki sindikat, a je hkrati nosila vse značilnosti politične stranke. In četudi je bila ustanovljena ob podpori ZSMS, je njen nastanek v Unionski dvorani končal čas političnega monopola.

Preberite tudi:
Umrl je Ivan Oman

 

Obraz in govornik nove politične sile


Ivan Oman sicer ni bil ideolog nove organizacije – to vlogo je prevzel Franc Zagožen. Z organizacijsko infrastrukturo se je ukvarjal Emil Erjavec. Oman, kleni kmet iz Zminca v Poljanski dolini, pa je postal obraz in govornik nove politične sile. V trenutku, ko je prevzel to funkcijo, je bilo dejanje tvegano. In Omanu državljanskega poguma ni manjkalo. Kot govornik ni bil le pogumen, ampak v svojem političnem realizmu tudi jasen. Da se bo sistem kmalu spremenil, je dal vedeti, ko je novembra 1988 govoril na zasneženem Trgu revolucije.

Zraven je bil pri ustanovitvi Demosa, ključne sestanke je na svojem posestvu tudi gostil, še pred tem je bil udeleženec ustanovnih sestankov novih političnih strank. Z moralnim kapitalom pogumnega in hkrati trezno razmišljajočega človeka je bil aprila 1990 izvoljen za člana predsedstva Slovenije. V odločitve predsedstva je vnašal politični realizem in odločnost. Ob tem, da je zasedal državniško funkcijo, je še vedno vodil SKZ in kot podpredsednik deloval v Demosu.

image
FOTO: Ljubo Vukelič/Delo

 

Starosta desne sredine


Omanova politična kariera ni bila dolga. Ocenjeval je, da bi morala SKZ – leta 1992 se je preimenovala v SLS – s krščansko demokracijo sestavljati močno desnosredinsko stranko. Zaradi narcizmov malih razlik to leta 1992 ni bilo mogoče, zato se je Oman pred volitvami 1992 pridružil krščanski demokraciji in za štiri leta prevzel poslansko funkcijo.

Po letu 1996 je imel status staroste desne sredine, vendar je v politični prostor posegal le z občasnimi kritičnimi izjavami. Kritiko je usmerjal tako na stanje v državi kot na politiko desnosredinskih strank.

Kot samostojno politično razmišljajoč človek ni dovolil, da bi ga kakšna politična stranka uporabila za maskoto. Če se je že odločil za poseg v javni prostor, je znal presenetiti. Od tega, da je bil krajši čas na oblasti, ni imel koristi, hkrati pa je oblast razumel kot odgovornost.