Miha Krofel: Ograja lahko povzroči naravovarstveno katastrofo

Ilirska Bistrica – Žica na meji nikogar ne varuje, ubila pa je že nekaj živali. Kakšne so kratkoročne in dolgoročne posledice te nove ovire v življenjskem prostoru velikih živali, smo se pogovarjali z raziskovalcem dr. Mihom Kroflom z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kakšno težavo povzroča postavljena ograja velikim živalim?

Ograja je problem za vse velike sesalce. Ne gre toliko za to, da je živali ne bi opazile, pač pa se lahko vanjo zaletijo in jo poskušajo na silo prečkati, ko so na begu, prestrašene zaradi vozil ali ljudi ob ograji. Žica ob Kolpi stoji med cesto in reko. Živali, ki so bile navajene brez večjih težav prečkati to območje, ograja zdaj zmede, v paniki pa se zapletejo vanjo. To vodi v njihovo pohabljenje in smrt, očitno pogosto v mukah, kar odpira tudi številna etična vprašanja, povezana z mučenjem živali.

Kakšni so dolgoročni učinki ograje?

Pokolpje je območje Nature 2000 in Slovenija se je zavezala, da bo še posebej na takšnih območjih ohranjala habitate ogroženih vrst. Ograja z rezili vodi v njihovo fragmentacijo, ki je ključna nevarnost za mnoge vrste velikih sesalcev. To je dolgoročno večji problem kot izguba posameznih osebkov zaradi smrti na ograji. Za tako močen poseg v zavarovana območja bi moral obstajati res dobro podprt razlog. Kot pa kažejo informacije, je učinkovitost te ograje za predvideni namen razmeroma majhna. Zato se sprašujem o upravičenosti tega posega v naravo.

Ograja ob Kolpi je prerezala enoten življenjski prostor mnogim vrstam divjadi in tudi zavarovanim živalskim vrstam. V okviru preteklega raziskovalnega projekta smo s telemetrično ovratnico spremljali medvedko, ki je poleti živela v Kočevskem rogu, prezimovat pa je hodila v brlog na hrvaški strani Kolpe, kjer je tudi kotila mladiče. Čez Kolpo je vedno prehajala na plitvini med Vrtom in Lazami dolvodno od Kostela. Letos bo naletela na bodečo ograjo. Verjetnost, da bi jo nepoškodovana prečkala, je precej majhna. Kolpo na več mestih prehajajo tudi medvedi iz Hrvaške, ki prezimujejo v kolpskih ostenjih na slovenski strani. Ko se bodo spomladi zbudili in se želeli vrniti na Hrvaško, poseljene Kolpske doline ne bodo mogli hitro in mirno prečkati, kot so jo vsa leta doslej, pač pa bodo verjetno hodili ob ograji in iskali prehod vzdolž nje, lahko tudi v bližini vasi ob ograji. Zaradi tega bi lahko nastali konflikti z lokalnimi prebivalci. Medvede lahko pritegnejo tudi kadavri divjadi, poginule na ograji. Medved je zelo učinkovit mrhovinar, ki tudi na več kilometrov zavoha mrtvo žival.

Kako bo ograja vplivala na upravljanje populacij?

Stroka tako pri nas kot v tujini si zadnja leta zelo prizadeva, da se prostoživeče živali ne upravljajo na ravni države, pač pa na ravni populacije. Velik del upravljavskih priporočil in financiranja projektov iz Evropske unije gre v to smer. Kaj pa mi zdaj počnemo? Še dodatno izoliramo populacije.

V Sloveniji imamo pet volčjih tropov, ki si jih delimo s Hrvaško. Ti volkovi so navajeni, da tako rekoč vsak teden prehajajo »državno mejo«. Ograja je zelo velika motnja za vrsto, ki je izrazito teritorialna in pri kateri teritorialnost tudi zagotavlja samoregulacijo njihove številnosti. Podobno velja za risji teritorij, ki obsega ostenja na obeh bregovih Kolpe. Če bo ograja obstala, bo to imelo kar nekaj posledic za upravljanje. Na primer naših 40–50 volkov je le del bistveno večje dinarsko-balkanske populacije, ki sega vse do Črnega morja in trenutno šteje približno 4000 volkov. Če bi postavili ograjo po vsej meji s Hrvaško, bi volkovi na slovenski strani postali izolirani, kar popolnoma spremeni upravljavske zahteve. Zaradi takšne izolacije bi se začeli pariti v sorodstvu, kar ima številne negativne zdravstvene posledice. Naši risi že zdaj trpijo zaradi visoke stopnje parjenja v sorodstvu, prekinitev genskega pretoka proti Hrvaški zaradi ograje pa bi še dodatno ogrozila že tako kritično ogroženo populacijo. Skratka, če bo ta ograja obstala daljše obdobje, bo to verjetno pomenilo eno večjih naravovarstvenih katastrof za vrste, kot so ris, volk in medved.

Lahko spomladi pričakujemo več žrtev med živalmi in konfliktov?

To je delno odvisno od vrste. Za medvede bo zagotovo največ težav spomladi, ko zapuščajo brloge, obenem pa je pomlad tudi čas parjenja, ko je gibalna aktivnost pri tej vrsti največja. Tudi za mnoge rastlinojedce je pomlad čas večjih premikov iz zimovališč na območja, kjer bodo preživeli vegetativno sezono. Omeniti pa je treba še nekaj problemov. Živali so navajene, da se predvsem v toplejšem delu leta hodijo napajat k reki. Z ograjo jim bo to preprečeno. Če ograja ostane do pomladi, jo bo kasneje tudi precej težje odstraniti, morebitne pomladanske poplave pa žico lahko odplaknejo v strugo.