Kje je danes družinski zakonik?
Nič dlje kot pred enim mesecem, takrat pa ni bil nikjer. Osnutek, kakršen je, nima dovolj podpore niti v koaliciji. Vlada je to priznala, ko je začela pogajanja o kompromisnem predlogu. Ne vemo še, kakšni so rezultati teh pogovorov, videli smo nekaj zelo različnih odzivov. Pri večini teh imam občutek, da gre držo, kot da je družinski zakonik samo to, kako se bodo posamezne stranke opredelile do vprašanja istospolnih partnerskih skupnosti. V resnici je družinski zakonik veliko več.
Se vam zdi, da je politična volja za njegovo sprejetje?
Naj koalicija to dokaže! Velik problem strank, ki so zdaj na oblasti, je, da se zdi, da za tem ne stojijo. V zadnjem letu smo poslušali kopico očitkov raznih civilnih iniciativ, češ da vlada dela za majhno skupino istospolno usmerjenih, za neki lobi in tako naprej. Nekaj je v Sloveniji lahko jasno: levo-liberalne stranke na ravni sprejetih zakonov niso naredile še nič za istospolne partnerske skupnosti. Edine, ki so do zdaj sprejele zakon o istospolni partnerski skupnosti, so bile SDS, NSi in SLS. To razkriva tragikomičnost v našem prostoru. Medtem ko se levica deklarativno zavzema za spremembe na tem področju, jih ne zna izpeljati, in medtem ko jih desnica ves čas zavira in se deklarativno izreka proti njim, jih pravzaprav uresničuje.
Ali je uresničljivo, da bi vsaj kompromisni predlog dobil dovolj podpore?
Glede na izjave članov SDS in SLS na sejah parlamentarnega odbora za to ne bi smelo biti prevelikih ovir. Nekajkrat so jasno izrekli, da jih ne moti, da bi imeli otroci, ki že živijo v istospolnih skupnostih, iste pravice do socialne varnosti kot drugi otroci. Ne nasprotujejo niti težnjam parov istega spola, da bi imeli v svojih skupnostih enake pravice, kot jih imajo v zakonski zvezi. Zato se čudim novemu nasprotovanju opozicijskih strank glede vladne ideje kompromisa, ker se potem zdi, kot da gre za nasprotovanje iz principa. Da tudi ko je vladna stran pripravljena delno spremeniti svoj predlog na škodo te skupine, bo nasprotovanje ostalo, ker niso problem konkretne pravice, ampak gre za načelno nasprotovanje enakopravnosti.
Je za vas kompromisni predlog sprejemljiv?
Kolikor ga poznam, gre za predlog, da bi se parom istega spola, ki živijo v skupnosti, pod drugačnim imenom priznale vse pravice iz družinskega in drugih zakonov, ne pa tudi pravica do posvojitve tujih otrok. To se mi sicer načeloma ne zdi sprejemljivo, je pa politično bolj realno in zato v tem trenutku zadovoljivo.
Bo kampanja Za vse družine, ki podpira sprejetje prvotne različice zakona, privolila v kompromis?
Za sprejetje tako širokega in kompleksnega zakona to ni najpomembneje. Poslanci se morajo odločiti o družinskem zakoniku v celoti. Pri vprašanju pravic istospolnih družin pa se bojim, da sta si levica in desnica bolj enaki, kot se zdi. Nobena ne pozna sodobnih evropskih tokov vključevanja ljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost in se ne zaveda pomena uveljavljanja vključujoče družbe. Kar pa zadeva nasprotnike, je njihova zabloda tudi, da verjamejo, da lahko ljudi z nekimi socialnimi kaznimi prepričujejo, naj ne živijo v istospolni partnerski skupnosti. Verjamejo, da bodo tradicionalno družino zaščitili s tem, da bodo nanjo vezali čim več privilegijev, in verjamejo, da se ljudje odločijo za skupnost v tradicionalni družini samo zato, ker država ponuja za njeno življenje neke »boljše« pogoje. To je ohranjanje družbe navidezne heteroseksualnosti, ko se istospolno usmerjeni poročajo z ženskami in imajo otroke, vzporedno pa živijo kot homoseksualci, kar je pri nas sicer v navadi že vrsto let.
Menite, da je bila leva politična opcija pripravljena na močan odziv dobršnega dela javnosti?
Mislim, da se na levici tej temi zaradi lastnega nelagodja v zvezi z njo niso dovolj resno posvetili. Prav tako si niso dovolj prizadevali, da bi ljudje razumeli, za kaj v resnici gre. Po eni strani je nasprotovanje LDS kompromisu izrazito načelno, kar je seveda prav, po drugi strani pa stranka ni na oblasti samo zato, da bo načelna, ampak da bo načelna tudi v delovanju. In delovanje, ki smo mu bili priča zadnji dve leti, je pripeljalo predvsem do velike mobilizacije nasprotnikov zakona. Stranke koalicije, ki so zakon podprle v prvem branju, bi morale narediti vse, da bi ga ljudje razumeli, naredile pa so veliko premalo. Nima smisla, da zakonik podpirajo le iz slabe vesti, ker so levi in liberalci. V resnici niso naredili dovolj, da bi ljudje razumeli, zakaj bi morale biti pravice za vse enake.
Vseeno je v javnosti vtis, da je zagovornikov neprimerljivo manj kot nasprotnikov?
Ne bi želel vse odgovornosti za stanje prevaliti na stranke in politiko, ampak tudi na tiste, ki mislijo, da so liberalni, hkrati pa ne čutijo potrebe, da bi se angažirali, da se to vprašanje uredi. Svobodomiselna večina se za pravice istospolno usmerjenih skoraj še ni javno zavzela.
V tako nenaklonjenih okoliščinah je gejem in lezbijkam seveda težko, hkrati pa so tudi sami delno soodgovorni, ker niso bolj odkriti glede zahtev po svojih pravicah. Večina se zanje ne zmore oziroma ni pripravljena izpostaviti. V Angliji, Belgiji, Španiji, na Nizozemskem so televizijske osebnosti, pevci, umetniki, znani gospodarstveniki lahko v nekem trenutku v javnem prostoru začeli živeti odkrito, brez prikrivanja svoje spolne usmerjenosti, in so seveda pripomogli k percepciji, da je možno biti gej (ali lezbijka) in uspešen. Mi na žalost še nismo taka družba. Biti »outiran« je predvsem eksces, ki moti neki red, temu redu je ljubša določena mera prikrivanja, zato pa v zameno zagotavlja osnovne osebne svoboščine, ne pa tudi pravic v socialnem smislu. Ali naj verjamemo, da je v slovenskem športu, estradi, politiki, gospodarstvu manj gejev in lezbijk kot drugod? Seveda ne. Toda vse se podredi dejstvu, da je pri nas biti homofobičen, torej se negativno izrekati na račun drugačnih, način, kako se potrdiš kot »pravi« heteroseksualni moški.
Mislite, da je v Sloveniji veliko istospolnih parov, ki bi posvojili otroka?
Ne. V Belgiji so na primer v nekaj letih to storili štirje istospolni pari. Ne gre niti za množičen pojav niti za množičen pritisk. Za zdaj vemo le za dva slovenska gejevska para, ki sta otroka posvojila v tujini. Drugič, v Sloveniji je možnost posvojitve izredno majhna za kogarkoli. Kljub temu se celotna zgodba vrti okoli podobe nedolžnega (slovenskega) otroka, ki naj bi bil zaradi tega lahko postavljen v istospolno skupnost, kjer bo odraščal. S tem mu bo, po trditvah nasprotnikov, odvzeta pravica do mame in očeta. Strinjam se, da gre pri otrocih v primeru posvojitev za veliko odgovornost. Glede na število posvojitev je ta zgodba pri nas zgolj teoretična.
Če pa smo le malce bolj občutljivi za dogajanje v svetu okoli nas, mi še noben nasprotnik istospolne posvojitve ni utemeljil, zakaj je za nekega otroka v Afriki, ki bo skoraj zagotovo naslednji mesec umrl zaradi podhranjenosti, bolje, da se mu to res zgodi, kot da bi odraščal v družini istospolnih staršev v Sloveniji. Te etike in takšne zaščite pravic otroka (na račun njegovega življenja) pa ni mogoče razumeti.
Otrok, ki živijo z istospolnimi pari, pa je pri nas menda več kot 120.
Nekateri težko sprejmejo, da lahko dve ženski ustvarita družinsko okolje, v katerem odraščajo otroci. Tega ni nihče niti dovolil niti spodbujal, ljudje so to naredili sami. Celo dva moška sta lahko ustvarila okolje, v katerem odraščajo otroci. Po vsem svetu je tako. Gre samo za to, ali lahko sprejmemo dejstvo, da ljudi v njihovi starševski vlogi ne določa njihova spolna usmerjenost. Kot družba se lahko odločimo, ali bomo tiščali glavo v pesek in se pretvarjali, da bo takih družin manj, če bomo ljudem, ki tako živijo, grenili življenje, ali pa bomo pomagali ustvariti razmere, v katerih bodo ti otroci lažje odraščali.
Istospolni pari so dejstvo, kot dež in sonce. Dejstvo je tudi, da so se nekateri odločili, da bodo imeli otroke. Očitno najdejo način, da jih imajo, čeprav se zdi večini to nekaj nenavadnega ali nenaravnega. In še jih bodo imeli, ne glede na to, kaj naredimo. To dejstvo je lahko izhodišče, da zakonodajalec omogoči enake pravice, ker uvidi, da so to prav tako družine, ali pa se odloči, da jim bo še naprej omejeval življenje – kot kazen, ker ne živijo kot večina.