Milijoni so še daleč

Po prvem srečanju vrha nove državne in mestne oblasti Ljubljana ni prav nič bliže približno 60 milijonom evrov, ki jih je izgubila s spremembo zakona o financiranju občin. Župan Zoran Janković ni dobil zagotovila premiera Boruta Pahorja, da bo denar Ljubljani vrnjen, ampak le, da bo mešana komisija poskušala najti možnost, ki bo dobra za obe strani.

Ljubljana je najbogatejša občina v Sloveniji, a tu gre pritrditi županu, da v zadnjih 18 letih - še posebno pa v zadnjih dveh - od države ni kaj dosti dobila. Medtem ko so se drugod po Sloveniji gradili ceste, stanovanja, športni objekti in kulturne ustanove, se je Ljubljana borila za obnovo Opere in Drame, za novi stadion, ki ga zdaj gradi brez državne pomoči, in še vrsto drugih športnih objektov, ki niso le občinskega, ampak tudi državnega pomena; tudi v prometno infrastrukturo in izboljšanje javnega prometa ni bilo kaj dosti vloženega. Seveda so številne druge občine v Sloveniji še veliko bolj podhranjene, a dejstvo je, da si Ljubljana kot prestolnica, ki jo vsak dan obišče stotisoče dnevnih migrantov, mnogim pa predstavlja dom kot začasno bivališče, zasluži več razvojnega sodelovanja in pomoči države.

Vladna stran sicer trdi, da razume pomen tega sodelovanja, toda optimizem po ponedeljkovem sestanku vendarle ni razumljiv. Sploh če poznamo Jankovićeve zahteve in pričakovanje - to je vrnitev dobrih 56 milijonov evrov proračunskega denarja za leto 2007 (za kar je MOL skupaj s še tremi občinami proti državi že vložila tožbo), pa vrnitev približno 60 milijonov za lansko leto in še kak milijon več za letošnje. Torej »popravo krivice« za nazaj in naprej. Dejstvo, da si pravni službi mesta in vlade odločbo ustavnega sodišča o zakonu o financiranju občina razlagata »diametralno različno«, tudi ne govori v prid optimizmu.

Četudi je Pahorjeva želja po odpravi »nesorazmerno velikega odvzema sredstev prestolnici« iskrena, je čas za reševanje teh težav izjemno neugoden. Najti rešitev, ki bo finančno vzdržna in bo zadovoljila tako državno kot občinsko blagajno, bo v času gospodarske krize zelo težko. Še zlasti rešitev, ki ne bo na noge dvignila stotisočev upokojencev, ki čakajo na obljubljeni draginjski dodatek, in javnih uslužbencev, ki se borijo za svoje plače in regres, ter navsezadnje drugih občin, še posebno Maribora, ki trenutno bije boj z vlado za sredstva za univerzijado.

Pri tem ne kaže spregledati premierovega zagotovila (ki se je nanašalo na domnevne predvolilne obljube), da »ne obljublja stvari, ki jih ne more izpolniti«. Tu je moral župan priznati poraz. Po večmesečnem prepričevanju javnosti, da bo denar dobil, saj so mu to obljubile vse stranke koalicije, je moral priznati, da je bil Pahor edini, ki mu te obljube ni dal. Premierova zahvala županu, »da iskreno pove, kakšni so bili najini razgovori pred volitvami«, je bila ob tem dovolj pomenljiva.

Pričakujemo lahko, da bo mešana komisija ponudila kompromisno rešitev. Vprašanje je, s čim se bo zadovoljil Janković, čigar pogajalske zahteve so visoke, v teh časih tako rekoč neuresničljive. Potem ko se je odnos med mestom in državo po sestankih župana z ministri začel vidno topliti (podpora garaži pod tržnico in obnovi Bežigrajskega stadiona ter dogovori o lokaciji za veletržnico, prostorih za mestno negovalno bolnišnico in izdatnejšem sofinanciranju športa v prestolnici), za Ljubljano zagotovo ne bi bilo dobro, da bi mestna oblast trmasto vztrajala pri svojih zahtevah.