Tiskane izdaje
Tako lahko delno razumemo (verbalno) razkazovanje mišic Karla Erjavca, ki je čez vsako mero razvleklo koalicijska pogajanja: Desus je pod njegovim vodstvom podvojil število poslancev, sam pa bo (očitno) nazadnje moral privoliti v vodenje tistega resorja, ki mu ga bo določil Pahor. Še zlasti če bo to ministrstvo za delo, ki je za predsednika upokojenske stranke v kriznih razmerah lahko politično pogubno. Obljube o pokojninah, ki bodo segle do tisoč evrov na mesec, bodo izginile v vrtincu recesije, na vrata bodo trkali sindikati, delavci brez služb in na drugi strani delodajalci. Erjavec, ki se očitno zaveda mračnih scenarijev, je morda res zamudil tisto prvo priložnost, ko je sestanek z mandatarjem užaljen končal v petih minutah.
Toda kaj veliko izbire mu niti ni več ostalo, še zlasti ker se mu kljub uspehu stranke ni posrečilo priti v parlament. Dilema zadnjih tednov je bila torej le še: ministrska ponudba, kakršna koli že, ali odhod iz politike. In Erjavčeva odločitev je bila na koncu samoumevna.
Mandatar sicer kadrovska pogajanja vodi sam, odprtih pa ima več partij hkrati. Zanimivo je, da igra s poklicnimi politiki ni nič bolj naporna od tiste z »neodvisnimi strokovnjaki«. Biti minister v slovenski vladi očitno ni najvabljivejša služba za ljudi z uspešno kariero. Mandatar morda nikoli ne bo povedal, koliko zavrnitev je slišal, ko je iskal ministra za gospodarstvo, a kaže, da jih ni bilo malo. To seveda ne pomeni, da je bila vrsta kandidatov za vse ministrske položaje kratka, vprašanje pa je, ali so se nazadnje v ekipo uvrstili res najboljši. Ko bo mandatar predstavil vlado, bo jasno, ali je zmagal v vseh simultankah zadnjih tednov. Da pa bo ta analiza podrobna in neusmiljena, je po sobotnem nastopu vodje največje opozicijske stranke tudi popolnoma jasno.
