Tiskane izdaje
Prejšnji teden so namreč Shamiehjevi zastopniki notranje ministrstvo obvestili, da je pretekel šestmesečni rok za njegovo izročitev Hrvaški, Slovenija pa je postala pristojna za obravnavo njegove prošnje za azil. To se je po navedbah njegovih zagovornikov zgodilo 23. februarja, ko je preteklo šest mesecev od pravnomočne odločbe vrhovnega sodišča. Kot so pojasnili, dublinska uredba namreč določa, da če se predaja prosilca za mednarodno zaščito v dublinskem postopku ne opravi v roku šestih mesecev od končne odločitve o pritožbi, se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese na državo članico, v kateri je bila prošnja podana.
Pristojne so pozvali, naj mu nemudoma vrnejo možnost bivanja v azilnem domu in začnejo obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. »Ob tem vsi, ki spremljamo situacijo, izražamo upanje, da bo država pokazala več razumevanja za humanitarno situacijo Šamija in njegove družine ter mu omogočila hitro obravnavo prošnje ter združitev z otroki in ženo,« je tedaj zapisal Shamiehjev zastopnik Miha Blažič.
Na poziv Shamiehjevih zastopnikov pa je ministrstvo odgovorilo z dopisom, v katerem so sirskega begunca obvestili, da njegove prošnje za azil ne bodo obravnavali. Po navedbah nevladne delovne skupine za azil je ministrstvo sprejelo odločitev, da ima za deportacijo Ahmada na voljo dodatnih šest mesecev.
Ministrstvo se pri tem sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, ki zadeva začasno odredbo v drugem postopku, in sicer postopku odločanj o prevzemu pristojnosti zaradi diskrecijske pravice države. Kot so v sporočilu za javnost zapisali nevladniki, ministrstvo v dopisu sicer priznava, da se je šestmesečni rok začel z izvršljivo sodbo vrhovnega sodišča v tako imenovanem dublinskem postopku, a nato ugotavlja, da je rok znova začel teči s pravnomočno odločitvijo v postopku ugotavljanja diskrecije.
Po mnenju delovne skupine pa gre pri takšni razlagi za pravni nesmisel, saj dublinska uredba ne predvideva ponovnega teka roka za izvršitev dublinskega sklepa, ministrstvo pa se pri svojem sklepanju celo sklicuje na povsem drug postopek. Po njihovem mnenju gre za tako vsebinsko kot procesno sporno odločitev, na katero so že podali pritožbo. Prepričani so, da se na ministrstvu gotovo zavedajo pravnega nesmisla te odločitve, zato sklepajo, da gre za »zlonamerno podaljševanje že tako predolgo trajajočega postopka z namenom psihofizičnega izčrpavanja prosilca za azil«.
Pri tem so opozorili, da takšna praksa ni omejena zgolj na Shamieha, saj je podobno zlorabo pravnih postopkov opaziti pri velikem številu prosilcev za mednarodno zaščito. Državne institucije se po njihovem mnenju poslužujejo zlonamernih interpretacij pravnih aktov, ki posledično vodijo v kršitve človekovih pravic. Za to pa je po njihovem mnenju odgovorna sedanja vlada, ki jo pozivajo, da v skladu z mednarodnimi pravnimi akti nemudoma prevzame odgovornost za obravnavo Shamiehjeve prošnje za azil.
