Tiskane izdaje
Ljubljana – Dobrih učiteljev ravnatelji ne morejo nagraditi, slabih ne kaznovati. Zaradi tistih slabih, ki že desetletja učijo na enak, zastarel način, se v javnosti rado govori, kako »eleganten« da je učiteljski poklic: učitelji hočejo biti zgodaj doma in imajo – še posebej poleti – veliko prostega časa.
»Tisti, ki ne delajo v šolstvu, ne vedo, koliko dela imajo v resnici učitelji. Če vsa opravila ovrednotimo, točno vemo, koliko časa učijo in koliko ga namenjajo popravljanju nalog, pripravam na pouk ali drugim opravilom. Učitelji nimajo počitnic, imajo dopust. Počitnice imajo učenci. Mlajši učitelji imajo manj dopusta, zato morajo prevzeti veliko drugih opravil. Veliko učiteljev je dobrih in tiste je treba pohvaliti, toda med njimi so tudi slabi. Problem je, ker ravnatelji nimajo možnosti, da bi te ustrezno motivirali ali, če ne gre drugače, odpustili,« pravi dr. Srečo Zakrajšek, ki dobro pozna javno in zasebno šolstvo, saj je bil nekoč direktor zavoda za šolstvo in ravnatelj Gimnazije Bežigrad, danes pa je direktor zasebnega Inštituta in akademije za multimedije.
Motiviranje in sankcioniranje
Konec šolskega leta je čas za analize in za pogled v prihodnost. Ker se nakazuje, da bo posameznim osnovnim šolam zmanjkalo denarja za učiteljske plače in ker obenem zaradi velike generacije vsaj v osnovnih šolah najverjetneje ne bodo mogli slediti zavezi za zmanjšanje enega odstotka zaposlenih v javnih zavodih, je smiselno pogledati, kako je možno varčevati in obenem ohranjati dovolj dobro javno šolo za vse.
»Zaposlenost smo že doslej zmanjševali tako, da smo povečali učno obveznost, tudi do 27 ur na teden. A to je v bistvu dražje, kot če bi zaposlili mlade učitelje, ki še nimajo na primer dodatka na delovno dobo,« pravi Milan Rejc, predsednik združenja ravnateljev.
Šolski minister dr. Jernej Pikalo pravi, da jeseni od osnovnih šol pričakujejo za okoli tri milijone zahtevkov, predsednik združenja ravnateljev Milan Rejc pa omenja celo številko deset milijonov. Manjkajoči denar bodo na ministrstvu zagotovili s prerazporeditvijo sredstev, kar pa bo, kot priznava Pikalo, zaradi zaseženih desetih milijonov zelo težko. »Za plače bomo našli denar. Investicije, nakup računalniške opreme in vse drugo, kar smo skrbno načrtovali, pa bo znova moralo počakati.«
Bi lahko privarčevali, če bi ravnateljem olajšali odpuščanje slabih učiteljev? Na ministrstvu za šolstvo so sicer začeli pripravljati zakon o učiteljih, ki naj bi uredil njihovo nagrajevanje in sankcioniranje, a ga niso dokončali. »Strinjam se, da bi z odpuščanjem najslabših učiteljev lahko sledili zavezi za zmanjšanje enega odstotka zaposlenih, a s sindikati smo se dogovorili, da bodo v šolah selektivno in restriktivno nadomeščali tiste, ki odidejo sami,« pravi minister Pikalo. Po besedah glavnega tajnika sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) Branimirja Štruklja ne drži, da slabih delavcev ni mogoče odpustiti. »Zakon delodajalcu omogoča, da izpelje tak postopek, če delavec ne dosega pričakovanih rezultatov.«
Sprememba normativov
Slabi učitelji slabo vplivajo na generacije otrok in obenem zasedajo delovna mesta dobrim učiteljem. Je torej smiselno ščititi vse učitelje enako? Ali pa bi bilo treba spremeniti normative in standarde, ki določajo, da je lahko v razredu največ 28 otrok in da je učiteljeva učna obveznost 22 ur? Minister Pikalo denimo pravi, da je ohranitev normativov in standardov morda njegov največji dosežek.
»V izobraževanju so varčevalni učinki največji, če se povečuje število otrok v razredih ali če se učiteljem povečuje število ur. Posledica enega in drugega je odpuščanje zaposlenih, kar ne dela nobena razumna država, če ima alternative,« meni Branimir Štrukelj. Milan Rejc pa pravi, da bo v prihodnosti zagotovo treba odpreti to vprašanje. »O tem bi se kazalo dogovoriti pred začetkom šolskega leta 2015/2016. Možnosti je več. Treba bi bilo pogledati finančno shemo porabe ministrstva in se nato sporazumeti, kje zarezati. Možnost je povečanje učne obveznosti z 22 ur na 23 ur. To predstavlja zmanjšanje za okoli pet odstotkov. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da se na področju osnovnošolskega izobraževanja varčuje že vrsto let. Ni izplačil delovne uspešnosti, napredovanja so praktično ustavljena, skoraj v celoti so odpravljene specifike, ki so posameznim zavodom dovoljevale zaposlovanje nad normativi. Velik strošek nam predstavljajo tudi ure dodatne strokovne pomoči učencem s primanjkljaji.«
Tehnološke investicije
Sredstva so omejena in v Sloveniji jih vedno pogosteje uporabljamo predvsem za učiteljske plače, zmanjkuje pa jih za tehnološke investicije. »Do leta 1995 se je veliko vlagalo v izobraževanje in Slovenija je bila med tremi najbolj razvitimi evropskimi državami. Danes pa šolstvo ostaja predvsem sredstvo za dosmrtne plače učiteljev in za varovanje mladine v dopoldanskem času. Mrtvo je že petnajst let,« pravi Srečo Zakrajšek.
»Minister, ki bi hotel kaj narediti, bi se po mojem mnenju lahko dogovoril s sindikatom, če bi zagotovil, da denarja ne bo manj, ampak več, a da bo treba v zameno nekatere stvari urediti. Prav je, da imamo močan sindikat, ki skrbi, da je učiteljsko delo dobro plačano. Če gledamo primerljive poklice, so učitelji pri nas slabo plačani. Ni pa prav, da je več kot osemdeset odstotkov učiteljev po šolah dobrih, ravnatelji pa se morajo ukvarjati s tistimi, ki delajo težave. Tudi za učitelje bi bilo treba uvesti mandate. Slabi učitelji v šolo pač ne spadajo.«
