Mlečni kažipot

Slovenski kmetijski minister se je ponedeljkovega zasedanja evropskega vrha za kmetijstvo in ribištvo udeležil z zvrhano mero svežih informacij in zahtev domačih pridelovalcev po urejanju razmer na mlečnem trgu in trgu kmetijskih pridelkov sploh. Prejšnji teden je namreč na številnih dogodkih, s katerimi so radgonski sejmarji zatrpali program letošnjega osrednjega kmetijsko-živilskega dogajanja pri nas, v živo slišal tudi »priporočila« za branjenje slovenskih interesov. Tudi v govedoreji, še natančneje v prireji mleka. Tega imamo ob siceršnji, za mnoge že kar katastrofalno nizki samooskrbi s hrano, preveč in nič ne kaže, da so pridelovalci pripravljeni razmišljati o zmanjšanju proizvodnje.

Prej nasprotno, saj Slovenija še ima nekaj rezerve do izpogajane kvote v mlečni proizvodnji, zato imajo naši pridelovalci tudi drugačne razloge za nasprotovanje evropski politiki odpravljanja kvot, zaradi česar so v zadnjem letu, kot pravijo, odkupne cene mleka že zelo padle. Pravi razlogi zanj so po lanski nenormalni rasti cen mleka, ki so jo nekateri analitiki (tudi pri nas) pripisovali njegovi povečani porabi na azijskem, še posebno Kitajskem trgu, bržkone špekulativne narave, primerljive z napihovanjem bančnega balona, ki je moral počiti.

 

Razmere na slovenskem mlečnem trgu so v primerjavi z drugimi državami v Uniji še relativno znosne, če sodimo po manjšem padcu odkupnih cen glede na povprečje v EU. A je kljub temu država pridelovalcem priskočila na pomoč in jim bo iz proračunske vreče oddelila dodatna dva milijona za prodano mleko - po nekaj več kot 230 evrov vsakemu, so izračunali. Ni prav veliko, a kljub vsemu je koristen dodatek ob vseh drugih pomočeh, do katerih so v okviru ukrepov skupne kmetijske politike upravičeni. Številni prejemniki socialnih pomoči, ki so ostali brez dela in nimajo niti koščka zemlje, na kateri bi si lahko pridelali kaj za pod zob, morajo preživeti s podobnim zneskom.

 

Tudi zategovanje pasov v naših mlekarnah, ki se morajo na odprtem trgu dokazovati in se ob pomanjkanju ustrezne državne promocijske strategije same kot vedo in znajo potruditi, da prepričajo k nakupu ob obilju konkurenčne, cenejše ponudbe iz tujine, ima svoje meje. Še posebno v času, ko lastniki - pomembni, če že ne večinski lastniki so kmetijske zadruge - kljub krizi, ki dodatno sili k racionalizaciji proizvodnih programov, niso pripravljeni narediti koraka k resničnemu združevanju moči. Tako kot to počnejo, denimo, veliko večje mlekarne v EU, kjer niti navidezne meje med državami niso več ovira povezavam in kjer tudi zadružno lastništvo predstavlja v praksi nekaj povsem drugega kot pri nas.

 

Še dobro je zato, da smo del EU in zato deležni tudi ukrepov, s katerimi se je že in se še bo evropska komisija lotila premagovanja krize. Na mlečnem trgu in še kje. Če mleka, ki ga imamo preveč, ne bo mogoče prodati, predelati v izdelke, ki jih bomo popili in pojedli, bo treba zmanjšati proizvodnjo in prirejo. Kako, bodo strategi še morali doreči. Tudi pri nas. Kmetijski minister je kost za glodanje zelo previdno že vrgel tarnajočim kmetom na okrogli mizi v Radgoni, ko je razkril tudi zasnovo nove strategije v kmetijstvu. Ta je brez strategije za predelovalno, živilsko panogo kot obglavljena kura, ki naj bi še naprej nosila jajca.

 

To je po bruseljskem kmetijskem vrhu zdaj bržkone že jasno tudi našemu ministru Milanu Pogačniku. Na njem so namreč obravnavali tudi poročilo o (ne)konkurenčnosti živilske industrije in govorili o neenakopravni porazdelitvi bremen med posameznimi deli v agroživilski verigi do trgovine pa o ukrepih za zagotavljanje večje solidarnosti, ki je zdaj preprosto ni.

 

Iz sredine tiskane izdaje Dela