Mlínar

V besedi mlin se, etimološko gledano, skriva latinska beseda molinum. Slovani je nismo prevzeli neposredno, pač pa s posredovanjem sosedov, govorcev starejše nemščine. To pa ni osamljen primer tovrstnega prevzemanja. Marsikatero besedo, ki je danes del železnega repertoarja slovenščine, smo si tako izposodili iz starejše oblike nemškega jezika in jo prilagodili po svoje.



Mnogo jih je povezanih z obdobjem pokristjanjevanja, denimo boter, krstiti in birmati, mežnar in menih, pa tudi v teh dneh aktualni glagol voščiti. Nekaj je povsem vsakdanjih, denimo kuhinja, roža, šunka, trata ali žaga. Pa recimo tudi kreg ali škoda. Proces je do neke mere tekel tudi v nasprotno smer: sodobna nemška beseda Grenze (meja) ima svoj izvor v slovanski besedi granica. Slovar slovenskega knjižnega jezika to sicer označuje z oznako zastarelo, vendar pa je še vedno v rabi v drugih slovanskih jezikih, na primer v poljščini in hrvaščini.



Mogoča so tudi večkratna podajanja. Besedo hiša (v starejši glasovni podobi, jasno) so si nemško govoreči izposodili od Slovanov, jo preoblikovali v skladu s svojo izreko … in nam jo vrnili kot kajžo. Takšni primeri kažejo, da vzajemni vplivi in prehajanje med germanskim in slovanskim kulturnim okoljem niso prav nobena novost. Izvor tako ni nujno merilo za to, ali se bo neka realija lahko tvorno vključila v novo sfero. Mlin smo morda prevzeli, besedo mlinar pa vseeno tvorili sami. Da s pripono, ki smo jo v še zgodnejših časih prevzeli od Gotov, morda lahko zamolčimo.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Janoš Ježovnik.