Tiskane izdaje
»Imaš bonbončke zame,« je takoj ob prihodu z iztegnjeno roko izustila še ne petletna deklica, v trenutku pa so se ji pridružili starejši in mlajši vrstniki. Bilo je nekaj po poldnevu, ko so po krajšem premoru predšolske romske otroke zamenjali tisti, ki že obiskujejo »tapravo šolo«.
Ob robu romskega naselja Dobruška vas so pred tremi meseci postavili mobilno učilnico (pravzaprav kontejner, ki ga je svojčas na mejnem prehodu s Hrvaško uporabljala carina), kjer se posvečajo izobraževanju predšolskih romskih otrok, v starosti od dveh do šestih let. Vsekakor pa vstop ni prepovedan niti šolskim otrokom. Precej nenavadno je bilo tam videti uniformiranega policista, saj je to za prišleka, ki za projekt ne ve, bržkone znak, da se je tam dogajalo kaj prepovedanega. A še zdaleč ni tako.
Ne samo jekleni živci,
»Vidite, res so živahni in igrivi, ampak saj so vendarle otroci, tako kot vsi ostali. Težko bi rekla, da je delo z njimi naporno, če imaš pravi pristop. Meni je res super, predvsem, ker vidim pozitivne rezultate,« na kratko opiše strokovna delavka Mina Pišljar. »Kar kocine mi gredo pokonci, ko vidim napredek in slišim otroka, ko reče – lahko dobim še malo vode, prosim.« To so zanjo trenutki, ko v hipu pozabi na ves trud, vložen v projekt. »Že res, da delo poteka v okviru kurikuluma predšolskega programa, ampak situacija tu je povsem drugačna. Mi se učimo tudi osnovne higiene, olike med hranjenem. Čarobnih besed prosim, hvala, dober dan še v romskem jeziku ne uporabljajo, kaj šele v slovenščini, ki je tako ali tako ne poznajo.«
Neznanje slovenščine je huda ovira
Vida Slivšek, ki že vrsto let dela z romsko populacijo, pravi, da ju s kolegico otroci resda kličejo učiteljica, vendar uradno to nista, čeprav učiti znata. »Sva vzgojiteljici, saj v osnovi delava s predšolskimi otroki,« pojasni. »Pripravljava jih na to, kaj jih pravzaprav čaka v šoli. Učimo jih držati svinčnik, pišemo črke, številke, naštevamo dneve, mesece. Tem otrokom manjkajo že osnove, od higienskih navad naprej.«
Ko ob vidni razigranosti beseda nanese na poslušnost, je Vida jasna: »So dojemljivi, poslušajo, delajo, sodelujejo. S kolegico sva zadovoljni, prav tako opažava, da so oni z nama zadovoljni, kar je za uspešno delo precej pomembno. Kot vidite, so vsi obuti, kar je pri romskih otrocih redko. Pripravljava jih na malenkosti, ki so na videz povsem samoumevne, recimo da bodo morali v razredu nositi copate.«
Pouk se ob devetih zjutraj začne z vljudnostnim pozdravom, zapojejo kakšno pesem, telovadijo. Do desetih traja takšen sproščujoč program. Na vrsti je umivanje rok, za najmlajše pa se začne resnejše delo. V mobilni učilnici jih najprej čaka malica, nato pa se učijo slovenskih besed ob pomoči prikazovanja posameznih slik. Včasih je na ogled kakšna poučna risanka. Nobenega ne silita, da žuli šolske klopi, ko se jim zahoče, mirno odkorakajo ven. »A če so naši otroci preveč notri, so romski stalno zunaj in komaj čakajo, da gremo v učilnico, tudi če je zunaj še tako lepo vreme,« Vida razkrije še eno zanimivost.
Modra uniforma ima tokrat drugačno vlogo
»Mene ne na sliko,« je iz šolske klopi vreščala Rominja, ko je videla, da se obeta fotografiranje učilnice. Čeprav ima za seboj že nekaj razredov osnovne šole, ji slovenščina vidno dela težave. Sogovornici sta med pogovorom večkrat poudarili, da je ob vstopu v osnovno šolo resna ovira, ker poznajo le materni jezik, slovenskih besed pa le za vzorec. Ob tem policist Manuel Vesel doda, da je med »civili« zmotno mišljenje, da Romi slovensko razumejo le takrat, ko hočejo, drugače pa se delajo nevedne.
»Komunikacija je večkrat resna ovira pri reševanju problemov,« poudari mož v modrem, ki je izpolnil obljubo in otrokom razdelil težko pričakovane sladkarije. Pravila so bila jasna, vsak dobi samo dva »cukrčka«. Redkim je zalegla že prijazna beseda, najbolj navihani pa so hoteli policista pretentati. Znova so se postavili v vrsto, češ da bonbona še niso dobili. Zmagovalec pa je kar s polnimi usti sladke razvade prepričeval policista Manuela, da je pri deljenju bonbonov pozabil nanj.
Sproščujoče nabiranje novih znanj, prepleteno z igro, kjer so kljub temu postavljena jasna merila, kje je meja, so ključ do uspeha. »Trenutno nekaj najstarejših fantov, ki so imeli zjutraj nespoštljiv odnos do hrane, ni na spregled, ker je na obisku uniformiran policist. Čeprav ga dobro poznajo in vedo, da ne bi bilo zaradi njihovega vedenja prav nobenih sankcij, imajo nekoliko slabo vest, kar je dobro. To je znak, da se le zavedajo, kaj je prav in kaj ne,« pojasni Vida, ki sodelovanje s policijo ocenjuje kot odlično.
Romskim otrokom iz Dobruške vasi mobilna učilnica v poletnih mesecih ni prinesla le preživljanja prostega časa, kakršnega sicer niso vajeni, spoznavali so, da obstaja tudi drugačen, družbeno sprejemljivejši način življenja. Mladež vprašanju, kaj vse ste se naučili, ni dala pretirane teže. Konec koncev to res ni pomembno, saj se ne učijo za »kontrolko«. Vsi v en glas so vpili le, da se imajo fajn, obešanje po učiteljicah pa je kristalno jasno nakazovalo, da sta jim prirasli k srcu.
Na policiji se poigravajo z mislijo, da bi tudi v šolskih mesecih nadaljevali s projektom in imeli popoldanske dopolnilne dejavnosti, kjer bi utrjevali in ponavljali v šoli nabrano znanje. Zavedajo se, da le nekaj ur drugačnega načina življenja in učenja ne bo prineslo korenitih sprememb, če se otroci potem vrnejo v domače okolje, kjer pravil ni oziroma so povsem drugačna. Otroci si za vzornike izberejo starejše, bodisi brate, sestre, običajno starše, zdaj pa imajo nekateri romski mladostniki iz Dobruške vasi za vzor tudi »civilki« Vido in Mino, ki jih učita našega pogleda na svet.
