Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, 27. januarju, bo Janez Maršič v sredo v Pokrajinskem muzeju Kočevje predstavil spomine svojega očeta. Ta je po upokojitvi spomine o svojem otroštvu in življenju na Kočevskem ter v koncentracijskih taboriščih popisal z neverjetno lepo pisavo, vsebinsko pa precizno in celo faktografsko. Kot da bi bil zgolj opazovalec tega, kar se je dogajalo, pravi njegov sin: »Otroci taboriščnikov ugotavljamo, da vemo, da so bili naši starši v koncentracijskem taborišču, o tem so tu in tam povedali stavek ali dva, nikoli pa o tistem času niso res govorili. Sam sem očetovo zgodbo spoznal šele po njegovi smrti, iz spominov, ki jih je zapisal v tri zvezke, na skupno 250 straneh.«
Neuklonljivi oče Jože
Dragoceni spomini Alojza Maršiča, ki so dostopni tudi na strani sistory.si, so svojevrsten dokument obdobja od leta 1929 do 1945. Toda njegovo zgodbo je mogoče razumeti le v povezavi z njegovim očetom, Jožetom Maršičem, ki se je rodil leta 1884 v Sodražici, v precej premožni družini. Čeprav je bil zadnji moški potomec, se ga je družina odrekla, ker ni končal šolanja in ni postal duhovnik. Razdedinjen in reven je odšel v Babno Polje, tam se je poročil z Ivano, s katero sta imela dva otroka: Alojza, ki se je rodil leta 1914, in Emilijo, rojeno 1921.
V župnijski kroniki je Janez Maršič našel podatek, da je njegov oče Alojz že pri sedmih letih imel službo poljskega in gozdnega čuvaja, za katero je prejemal 450 kron na mesec – »247 kron pa je stala velikonočna, torej boljša sveča«. Ko je Jože Maršič leta 1928 ostal vdovec z dvema otrokoma, se je tudi zaradi sporov s tamkajšnjim župnikom odselil v Kočevsko Reko. Znova se je poročil in imel še štiri otroke, od katerih je najmlajša umrla kot dojenčica.
»Že v Babnem Polju je bilo gotovo, da je bil moj ded socialist, in takega prepričanja je bil tudi moj oče,« pripoveduje Janez Maršič. S selitvijo na Kočevsko, v nemško govorečo skupnost kočevskih Nemcev, je družina prišla z dežja pod kap: »Tu niso bili nasprotniki le klerikalci, tudi kočevski Nemci so bili sovražni do Slovencev in so jih ponemčevali.«
Pri 58 bi šel v partizane
Zavedni Jože Maršič, ki je med drugim pisal kataster Slovencev na Kočevskem, je takoj na začetku vojne sodeloval pri organiziranju partizanskih enot in bil s sinom pripravljen iti v gozd. »Toda Aleš Bebler - Primož in Ante Novak sta mu rekla, da jima bolj koristita na terenu. Jože Maršič je takrat imel 58 let, partizani so ga klicali Očka,« opisuje sogovornik. Umrl je na Preži, ustrelili so ga Italijani, pokopan pa je s talci, skupno 16 domačini in partizani, ki so jih takrat, 27. aprila 1942, s sekirami plenkačami razkosali pri živem telesu.
Še pred tem, 3. aprila, so zaradi izdaje ujeli njegovega sina Alojza, takrat 28-letnega sedlarja, ki je bil zaposlen pri Juranu v Kočevski Reki. Odpeljali so ga v Kočevje, potem v Ljubljano in nato v prvo koncentracijsko taborišče, Gonars, kjer je bil pol leta. Od tam so ga preselili v Anghiari-Renicci, po kapitulacije Italije pa najprej v taborišči Nürnberg in Flossenbürg in nazadnje v Buchenwald.
»V koncentracijskih taboriščih je preživel 1113 dni,« pravi sogovornik, ki je po njegovi smrti leta 1995 začel iskati podatke o očetu in koncentracijskih taboriščih. Zanimivo je, nadaljuje, da se Italijani zelo malo spominjajo časov, ko je imela njihova država v grozljivih razmerah ujete lačne, prezeble in razčlovečene ljudi, medtem ko »Nemci nočejo pozabiti«. Med raziskovanjem dokumentov je ugotovil, da je Alojz Maršič obstajal v dokumentih koncentracijskih taborišč v Gonarsu, Anghiari-Renicciju in tudi v Nürnbergu, kjer sta se ponavljala njegovo ime in številka, v Flossenbürgu pa je postal samo še številka. 32858. In je bil samo še številka tudi v Buchenwaldu. »Popolno razčlovečenje,« pravi Janez Maršič.
Taboriščnik taboriščniku človek
Človek se vpraša, kako so ljudje v razmerah, kakršne so bile v koncentracijskih taboriščih, sploh lahko preživeli. »Tudi sreča je bila pomembna. In to, da so si v taborišču pomagali. V Buchenwaldu je obstajala notranja organizacija internirancev, ki so skrbeli za svoje ljudi,« pravi Janez Maršič. Njegovemu očetu je dvakrat rešil življenje pravnik Vekoslav Slavko Figar, ki je bil po vojni obsojen na dachavskem procesu kot kolaboracionist, odvzeli so mu tudi državljanske pravice. V Buchenwaldu je kot ujetnik, ki je znal nemško, vodil barako; v taborišču je bilo več kot petdeset barak, v vsaki je bilo okoli osemsto taboriščnikov. »Figar je mojega očeta dvakrat izvzel iz transporta za Doro, taborišče, kjer so Nemci v podzemnem bunkerju delali rakete. Vedelo se je, da od tam le redki pridejo živi,« pripoveduje sogovornik.
Smrt, ki je bila vsakodnevna spremljevalka življenja v grozljivih taboriščnih razmerah, pa se je tu in tam pokazala v še posebej grozljivi obliki. Kot januarja 1945, ko je bil Alojz Maršič v nočni izmeni v taboriščne kuhinje, kjer so lupili krompir in zelenjavo, in je pet ur poslušal, kako so v tistem hudem mrazu v Buchenwald pripeljali vlak s kakšnimi dva tisoč ujetniki. Ljudmi, ki so bili v živinskih vagonih popolnoma nemočni pred mrazom …
»Če bi si človeštvo ob vsaki grozoti le delec tega, kar se je dogajalo, zapomnilo in tega ne bi nikoli več ponovilo, že dolgo ne bi bilo več nasilja,« pravi Janez Maršič. Toda ker se take izkušnje lahko ponovijo – in tudi se ponavljajo, v številnih različicah – tega ne smemo pozabiti. »Zato,« sklene sogovornik, »je ohranjanje spomina pomembno.«