Mokre zibelke biotske raznovrstnosti

Ljubljana – Današnji svetovni dan mokrišč in 40. obletnica prve okoljske konvecije, podpisane v iranskem Ramsarju, se povezuje z mednarodnim letom gozdov. Gozdovi so izjemno pomembni pri ohranjanju mokrišč in njihovih številnih funkcij, ki kljub zavezam 160 držav še vedno izginjajo. Občinski prostorski načrti niti pri nas ne upoštevajo vseh funkcij mokrišč.

»Mokrišča so vsa območja, ki so stalno ali občasno zalita s sladko ali slano vodo. So zibelka biotske raznovrstnosti, pomembna so za čiščenje in zadrževanje pitne vode, preprečujejo poplave, omilijo podnebne dogodke, so vir hrane, lahko so območja za rekreacijo in učilnica. Njihova skupna lastnost pa je, da so ogrožena,« je dejala Barbara Avčin Tržan, direktorica direktorata za okolje na MOP.

Med grožnjami mokriščem so še vedno zasipavanje, pozidava, divja odlagališča odpadkov ali spreminjanje v obdelovalne površine. »Prostorsko načrtovanje običajno ne upošteva vseh funkcij mokrišč,« je povedala Avčin Tržanova in dodala, da zato pri nas veliko mokrišč vključujejo v zavarovana območja, za mokrišča, ki so del vodnih teles, pa je v končni fazi priprava načrta upravljanja. Tega so na MOP napovedali že lani.

Gordana Beltram, predstavnica za ramsarsko konvencijo v Sloveniji, je povedala, da so že pred 40 leti ugotovili, kako izginjajo pomembne živalske vrste, zlasti ptice. Konvencija je prvič poudarila soodvisnost človeka in narave, še zlasti ekosistemske usluge in pomembnost mokrišč. Preudarna raba mokrišč, ne popolno zavarovanje, je pri tem podlaga za trajnostni razvoj. Na svetu je mednarodno pomembnih mokrišč 1900, zasedajo pa 178 milijonov hektarov. V Sloveniji imamo tri taka mokrišča: Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero.

Več spoštljivosti do gozdov

Vodja sektorja za gozdove na ministrstvu za kmetijstvo Robert Režonja je pojasnil, da so cilji ministrstva v prihodnje usmerjeni predvsem v povečanje zanimanja za gozdove in vse njihove funkcije, ne le ekonomske in socialne. Opozoril je, da zadnje čase ugotavljajo v gozdovih številne negativne pojave, kot so vožnja s štirikolesniki, motornimi sanmi in podobnim. »Naučiti se bomo morali spoštljivo vesti,« je dejal. Dodal je, da smo v Sloveniji dokazali, da znamo trajnostno ravnati z gozdovi, prepovedano je, denimo, golosečno gospodarjenje.

»Gozdovi mehansko in biološko čistijo vodo, vplivajo na uravnavanje vodne ureditve in zadrževanje hitrega odtekanja padavinske vode s površja ter blažijo oziroma preprečujejo poškodbe tal pred erozijo, ki jo povzroča naglo odtekanje vode,« je opozoril direktor Zavoda za gozdove Slovenije Jošt Jakša. Povedal je, da so v preteklosti z izsuševanjem mokrišč naredili ogromno škode, saj so se poplavni gozdovi začeli sušiti. Hitri pretoki vode so za take sisteme namreč nevzdržni.

Zasipanje mokrišč 
povečuje poplavnost

Darij Krajčič, direktor Zavoda za varstvo narave, je dejal, da je Ljubljana edino evropsko glavno mesto, ki ima na pragu mokrišče, zavarovano kot krajinski park. Opozoril pa je, da se tu natančno kaže, da vsak zasut kvadratni meter mokrišča zmanjša zmogljivost zadrževanja vode in poveča poplave na drugih območjih.

V štiriletnem projektu Projekt LIFE+ – Ohranjanje in upravljanje mokrišč v Sloveniji (Wetman), ki ga v celoti financira evropska komisija, bodo obnovili in izboljšali razmere v šestih slovenskih mokriščih. To so Pohorska barja, Zelenci, tri mrtvice Mure pri Petišovcih, mokrotna travnika Planik pri Rašici in Vrhe na Koroškem ter trije kali v Beli krajini, od katerih je eden celo zasut z odpadki. »Območja so različni tipi mokrišč, ki v preteklosti niso bila ustrezno vzdrževana,« je pojasnila vodja projekta Nika Debeljak Šabec.

Skozi projekt, ki bo stal 2,14 milijona evrov in zagotovil šest delovnih mest, bodo izboljšali hidrološke razmere, odstranili zarast, izlovili invazivne vrste rib, zgradili 650 metrov usmerjevalnih pešpoti, pripravili smernice za trajnostno upravljanje območij in jih vključili v sektorske načrte.

V Sloveniji je med letoma 1952 in 1990 izginilo 40 odstotkov mokrišč. Med letoma 1973 in 1991 so jih v pridelovalne površine z izsuševanjem spremenili več kot 70.000 hektarov, kar je skoraj 3,5 odstotka državnega ozemlja. Države pogodbenice so se s podpisom ramsarske konvencije obvezale (Slovenija je k njej pristopila leta 1992), da bodo izvajale politiko razvoja, ki ne bo ogrožala obstoja mokrišč, temveč zagotavljala smotrno rabo in varstvo ter trajno ohranila biotsko raznovrstnost 
vseh mokrišč.