MOL v dilemi: komu lahko zaupaš milijonsko naročilo?

Ljubljana – SCT, Vegrad, Gradis G, Energoplan, Primorje in druga velika gradbena podjetja so zaradi svetovne gospodarske, nepremičninske in finančne krize zašla v hude težave, marsikatero je tik pred prisilno poravnavo ali celo stečajem. Ker ljubljanska mestna občina pri nas velja za eno največjih investitork v stanovanjski, komunalni in cestni gradnji, se postavlja zelo resno vprašanje, kako naj naročnik zavaruje svoj projekt in ga varno izpelje vse od javnega razpisa pa do končne predaje izvedenih del in izteka garancijske dobe. Vsako leto je namreč v igri več deset milijonov evrov njenega proračunskega denarja.

Čeprav je MOL uspelo tik pred začetkom stečajnega postopka Vegrada prevzeti večino od svojih 351 stanovanj v Celovških dvorih in še pred tem blok s 126 stanovanji v Zeleni jami (gradilo ga je hčerinsko podjetje SCT, d. d., to je SCT Stanovanjski Inženiring), v Stožicah pa zgraditi športno dvorano in nogometni stadion (glavni izvajalec je Grep, ki je v večinski lasti Gradisa G in Energoplana), prav tako je večinoma zgrajena stanovanjska soseska Polje II s 183 stanovanji (GPG jo mora predati junija letos), se vseeno postavlja vprašanje, kako naj občina v prihodnje čim bolj varno izpelje javni razpis, kakšne dodatne varo valke (jamstva, zavarovanja) naj zapiše v pogodbo, da se večmilijonski projekt ne bi ustavil kmalu po izbiri izvajalca ali sredi gradbenih del.

Odgovore smo poiskali pri Jožki Hegler, direktorici ljubljanskega stanovanjskega sklada, predsedniku računskega sodišča Igorju Šoltesu in Sašu Matasu, v. d. direktorja novoustanovljene državne agencije za javno naročanje.

Ne glede na to, da so v vseh javnih razpisih MOL natančno navedeni pogoji za sodelovanje na njih (po zakonu o javnem naročanju – ZJN), je vse presenetilo nedavno razkritje, da je bil zakoniti zastopnik SCT, d. d., Ivan Zidar v Nemčiji pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja (dajanja podkupnine). Ker se v podobni ali enaki vlogi lahko že jutri znajde tudi kateri drug grad benik, s katerim poslujeta MOL ali njegov stanovanjski sklad, smo Heglerjevo vprašali, kakšne dodatne zaščitne ukrepe namerava uvesti stanovanjski sklad kot eden večjih investitorjev v MOL.

Dejala je, da tako za sklad kot za vse druge osebe javnega prava velja zakon o javnem naročanju, ki predpisuje, katere listine oziroma izjave morajo ponudniki priložiti. Doslej so do trenutka izbora izvajalca vse izjave preverjali v registrih javnih evidenc. Zatrdila je, da so bili izločeni le tisti, ki niso predložili katerega od dokumentov. Da bi kdo predložil neresnične podatke, pa se še ni izkazalo.

Formalno je vse prav, 
v resnici ...

Na vprašanje, ali preverjajo, ali ima ponudnik plačane vse zapadle obveznosti do podizvajalcev v prejšnjih postopkih javnega naročanja, pa je odvrnila, da je s podizvajalci, za katere »se ve«, da jim glavni izvajalci plačujejo z veliko zamudo ali pa sploh ne, velika težava. Ti se svojim »poslodajalcem« nočejo zameriti, zato zelo redko zahte vajo asignacije plačil oziroma še pogosteje celo podpisujejo izjave, da nimajo odprtih terjatev do posameznega nosilca posla. Sklad tako nima formalne osnove, da bi izjave ponudnikov štel za lažne.

V zvezi s podjetjem SCT, d. d., ali katero od njegovih hčerinskih družb je dejala, da z njimi trenutno nimajo nobenega pogodbenega razmerja. Izjema je hčerinsko podjetje SCT Stanovanjski inženiring, ki se mu še ni iztekla garancijska doba za že zgrajeno sosesko Zelena jama (vendar ima sklad obvezo o odpravi napak zavarovano z bančno garancijo).

V »zaostrenih razmerah«, pravi Heglerjeva, je sklad že uvedel nekaj dodatnih zaščitnih ukrepov tudi za projekte, ki se že izvajajo. Od nadzornika in svetovalnega inženiringa pri naložbi Polje II so zahtevali še posebej skrben pregled situacij, ki jih izdaja izvajalec (GPG, d. d.), tako da res plačujejo le tisto, kar je že narejeno. Kot pogoj za plačilo naslednje in vseh prihodnjih situacij pa od izvajalca zahtevajo podpisane izjave, da so podizvajalcem plačali za že opravljena dela.

Težko preverljiva 
resničnost izjav

Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je priznal, da je na teoretični ravni zakon o javnem naročanju kar dober, v praksi pa imajo naročniki hude, včasih skoraj nepremostljive težave pri preverjanju kandidatov za oddajo javnega naročila. Pred izbiro najugodnejšega naročnika je treba preveriti kopico podatkov, prav tako resničnost posameznih izjav. Eden od problemov je, kako si pomagati z našo evidenco kaznivih dejanj, če v njej ni tistih, storjenih v tujini. Za Zidarjev primer so naši organi zvedeli iz medijev, na Interpol pa so poizvedbo zanj poslali šele na prošnjo MOL. To pomeni, da na območju Evropske unije še ni avtomatične izmenjave evidenc kaznivih dejanj ali pa te niso redno ažurirane.

Ker za Zidarja zdaj vemo, da z njim javni naročniki ne bi smeli sklepati novih poslov (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, poleg tega pa je SCT, d. d., v postopku prisilne poravnave), se postavlja vprašanje, kako s takim podjetjem do konca izpeljati že začete posle, ali je dopustno z njim podpisati dopolnila k pogodbam ali pa je nujno objaviti nov javni razpis za dodatna dela, na katerem dosedanji izvajalec ne sme sodelovati. Prav tako je vprašanje, ali zadnje velja tudi za hčerinska in posebna projektna podjetja, ki jih je za po samezen posel ustanovila matična družba.

Odprta je še dilema, ali naročnik sme po tistem, ko je izbral najugodnejšega ponudnika za posamezno javno naročilo, tega izločiti iz posla, če je v času do podpisa pogodbe ali uvedbe v delo izvedel, da je bil zakoniti zastopnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ali da je podjetje v postopku prisilne poravnave ali stečaja. Ker insolventnost grozi skoraj vsem gradbenim podjetjem, je tudi vprašanje, kdo bi sploh še ustrezal vsem pogojem za dobrega izvajalca. Njihove izjave ali garancije so lahko le papirji z žigi, za katerimi ne stoji vedno resničen podatek ali navedba. Solidnih podjetij brez težav z lastno ali tujo plačilno nedisciplino, ki so sposobna v rokih zagotavljati pogodbeno dogovorjeno delo, je namreč vsak dan manj.

Po Šoltesovih besedah je težava še v tem, da si naročniki ne morejo pomagati z evidenco ponudnikov z negativnimi referencami, ki jo vodi ministrstvo za finance, saj je po njegovem v é denju prazna.

Sašo Matas, v. d. direktorja agencije za javno naročanje, pravi, da sta najboljši varovalki za dobro izpeljavo javnega naročila kakovostna razpisna dokumentacija in zatem pogodba, ki mora predvideti tudi vsa morebitna povečanja ali spremembe pogodbenih obveznosti. Naročnik mora ob pomoči nadzornika, ki je dolžan delati v njegovem interesu (če ne, je zakon o graditvi objektov pri odgovornosti nadzornikov zelo jasen), paziti, da ne prihaja do zlorab in da dopušča le tista dopolnila k pogodbam, ki so posledica objektivnih razlogov.

Iz strokovnih krogov pa smo zvedeli, da finančno ministrstvo že pripravlja spremembe ZJN, ki naj bi še bolj zaščitile naročnike oziroma plačnike po pogodbah iz javnih naročil.

Ker je bil Ivan Zidar v Nemčiji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje dajanja podkupnine, njegovo podjetje SCT, d. d., po 42. členu zakona o javnih naročilih ne bi smelo biti izbrano za izvajalca del. Naročnik ga namreč mora izločiti iz postopka oddaje naročila, če je 
bil zakoniti zastopnik »s pravnomočno sodbo v katerikoli državi obsojen za prestopek v zvezi z njegovim poklicnim opravljanjem«. 
Po 77. členu je zaradi navajanja lažnih podatkov ali dajanja lažnih izjav tak ponudnik iz postopkov javnega naročanja izločen za pet let, 
ko gre za gradnjo, in za tri leta, ko gre za naročilo blaga ali storitev.