Moški še vedno vodijo svet

Ljubljana – Melanie Seier Larsen, članica vodstvenega tima za Jugovzhodno Evropo v globalnem svetovalnem podjetju A. T. Kearney, se je z enakopravnostjo spolov začela ukvarjati tudi zato, ker je v njihovem podjetju le 17 odstotkov žensk in ker so v podjetju ugotovili, da izgubljajo ženske, ko postanejo menedžerke.

Kaj je največja ovira pri doseganju enakosti spolov?

Samostojnih držav je na svetu 195; mislim, da je samo sedemnajst takšnih, ki jih vodijo ženske. Tudi če pogledamo statistike navzočnosti žensk v upravah, ženske zastopanosti v parlamentih in podobno, vidimo, da so ženske še vedno v manjšini. Če potegnemo črto, vidimo, da so moški tisti, ki vodijo ta svet. In seveda je zato še vedno prisoten kliše, da mora biti moški predsednik uprave, da so moški tisti, ki vodijo posel, da moški finančno skrbijo za družino, da moški prinašajo domov denar.

Po drugi strani pa je nekaj krivde za to tudi pri ženskah. Ženske malo preveč zakompliciramo situacijo. Velikokrat sprejmemo napredovanje šele, ko smo 150-odstotno gotove; ko smo čisto vse odkljukale in preverile vsa tveganja, šestnajst ljudi vprašale za mnenje. Potem še malo razmišljamo in se šele nato odločimo. Pri ženskah je problem tudi v samozavesti: ne rečemo, saj lahko, bom poskusila, pa bomo videli, kaj bo. Moški se veliko hitreje odločijo. Veliko jih celo reče, da niso čisto prepričani, ali jim bo uspelo, a so se kljub temu odločili, da bodo že kako. Ženska tega ne bo naredila. Toda če predolgo taktiziramo, čakamo, tuhtamo, se potem zgodi, da vlak odpelje.

Na katerem področju se ženske najtežje uveljavijo? V politiki, gospodarstvu, v javni sferi?

Morda bi enakopravno porazdelitev »najlažje« dosegli v državnih upravah. Tudi na politični ravni bi lahko še malenkost bolj »na silo« pripomogli k temu, da se ženske pozicionirajo na določena mesta. Potem bi se večja sprememba lahko zgodila tudi na ravni podjetij, nato pa bi se vzorec prenesel še v družine.

Najtežje je spremembo doseči v družini. Vzorec je tako zakoreninjen v naši vzgoji, da ga je težko spremeniti z danes na jutri. V Aziji, denimo, je popolnoma običajno, da imajo ženske, ko rodijo, na voljo eno ali dve pomočnici, ki skrbita za otroke, družino in gospodinjstvo. Ko sem v domačem krogu omenila, da bom tudi sama poiskala takšno pomoč in da bom po nekaj mesecih šla delat, so me vsi čudno pogledali. Moja mama, ki je sicer živela v tujini in ki je precej odprtega duha, mi je dejala: »Kaj pa flancaš. Saj imaš eno leto porodniške, to boš vendar izkoristila.« Potem sem v šali rekla: »Kaj pa če to spremenim? Kaj če moški ostane doma, jaz pa grem delat?« Spet so vsi vdihnili, me pogledali in rekli: »Da, ve se, kdo mora ostati doma, narava je poskrbela za to.« In tu se je debata končala. Tistega dne sem potem razmišljala, kako neverjetno je to zakoreninjeno v nas. Moja mama je to dobila od svoje, jaz delno od nje. Mene rešuje to, da veliko hodim po tujini in da vidim tudi drugačne vzorce in potem si mislim, vzorec je tudi tisto, kar si sam narediš in s čimer potem živiš. Mislim, da gre za kombinacijo javnega in zasebnega doživljanja in da bi bilo res najlažje, če bi se sprememba zgodila naprej na državni ravni in bi se potem prenesla v zasebno sfero.