Mož, ki je tvegal, da bi lahko svobodno mislil

Ljubljana – Ko je kazalo, da bo postal pomemben birokrat, je raje postal profesor. Ko bi lahko užival upokojenski mir, je bil disident. Ko bi lahko užival slavo očeta države, je kot pisec debelih knjig razčlenjeval storjene napake.

Na pobočju Ljubljanskega gradu ne bomo več srečevali gospoda, oblečenega v živo rdečo smučarsko bundo. Po vzpetini se je kljub častitljivi starosti premikal hitro, a zamišljeno. Kot da bi med sprehodom v mislih pisal naslednje poglavje debele knjige. Kar je v resnici tudi počel. Profesor France Bučar je zadnji dve desetletji predvsem pisal. A med sprehodom po hribu se je do visoke starosti pripravljal tudi na naslednjo smučarsko sezono. In če je beseda nanesla na smučanje, se je v Bohinju rojeni intelektualec in državnik raznežil.

Ko sem ga zadnjič srečal, je priznal, da je naslednja smučarska sezona zanj izgubljena. »Kolena,« je pokazal. In se kislo nasmehnil.

Upornik

France Bučar, letnik 1923, je bil klasično izobražen intelektualec. Kljub temu da je šolanje mladega krščanskega socialista prekinila druga svetovna vojna, internacija v Gonarsu, in da se je leta 1944 pridružil partizanom, je študij na ljubljanski pravni fakulteti končal leta 1947. Ker študij tedaj ni bil cenjena vrednota, je študiral ponoči, na skrivaj.

To ni bil njegov prvi upor. Za upor se je odločil že med vojno, ko se je pridružil Osvobodilni fronti. Ko je postal partizan, je najprej dvakrat zavrnil vabilo v partijo, ker je bil svojeglav. In ker je bil kristjan. Tretjič vabila ni mogel zavrniti. Zagotovili so mu, da se vera in članstvo v partiji ne izključujeta. Maja 1945 je kot politkomisar Kokrškega odreda v Celovcu sprejel predajo enega od poveljnikov poražene Hitlerjeve vojske.

Življenjska pot profesorja Bučarja je sestavljena iz etap, te pa imajo jasno rdečo nit. Profesorjeve življenjske etape so trajale nekako po poldrugo desetletje. Po drugi svetovni vojni je bil petnajst let v vladi - v organih za notranje zadeve, kabinetih, celo v kabinetu Ivana Mačka - Matije. A vpetost v nomenklaturo ga je utesnjevala. In če smo natančni, samemu sebi ni dovolil, da bi se odrekel avtonomnemu razmisleku. Leta 1950, sredi prve petletke, je nekje zapisal: »Višjo stopnjo proizvodnje nam lahko da le naš socialistični sistem, ki bazira na stimulaciji.« V času centralnega plana je razmišljal o trgu in pozitivnih vidikih svobodnega gospodarskega tekmovanja. Prvo poldrugo desetletje trajajočo povojno etapo je končal s tem, da je za nekaj mesecev odpotoval na študij v ZDA, kjer je dobil Fulbrightovo štipendijo.

Profesor

France Bučar je doktoriral leta 1956, leta 1962 je postal honorarni docent na ljubljanski pravni fakulteti in leta 1965 izredni profesor. Ko je bil partizan, je za svobodo tvegal življenje. Ko je delal v državni upravi, je z idejami o pozitivnih vidikih trga tvegal kariero. Ko je bil profesor, je nehal plačevati partijsko članarino. Prebiral je spise o kibernetiki in predaval sistemsko teorijo. Materijo, ki ni imela skupnih imenovalcev s samoupravnim socializmom.

Ker je bila svoboda duha zanj pomembnejša od kariere, je sredi sedemdesetih med čistko na univerzi izgubil profesuro.

»Meščanski desničar«

Po odstranitvi s fakultete je bil profesorju deloma onemogočen tudi dostop do javne sfere. Hkrati pa je bil dr. Bučar poldrugo desetletje izpostavljen natančnemu nadzoru slovenske službe državne varnosti. Ta je pridelala tudi nekaj napačnih ocen, denimo to, da je France Bučar »nekakšen svetovalec« vrhov slovenske Rimskokatoliške cerkve. Profesor je sicer precej objavljal v revijah, ki so bile povezane z RKC, hkrati pa je vzdrževal distanco tudi do cerkvene hierarhije. Kakorkoli, zaradi ocene, da je »svetovalec«, si je nakopal temeljit nadzor, služba državne varnosti pa je nekoč poročala, da so bila tehnična sredstva, s katerimi so nadzorovali profesorja Bučarja, »kompromitirana«. Z drugimi besedami: našel je prisluškovalne naprave.

France Bučar sicer ni sodil v krog prvih ustanoviteljev Nove revije, izrazito dejaven pa je bil v času, ko je krog Nove revije pripravljal nacionalni program, objavljen v 57. številki. Pravna ureditev Slovencev kot naroda je bil naslovljen njegov prispevek, ki je obveljal za enega najbolj radikalnih in heretičnih, hkrati pa je z njim naznanil rdečo nit svojega prihodnjega delovanja. Da mora namreč narod svoj status zavarovati s pravnimi temelji.

Profesor je kljub nadzoru in oceni, da je državni sovražnik, ob koncu osemdesetih let veljal za eno ključnih osebnosti demokratične civilne družbe. Bil je eden od soavtorjev »pisateljske ustave«, ki je nastajala nekje med Društvom slovenskih pisateljev, Slovenskim sociološkim društvom in Francetom Bučarjem, ki je bil v tej iniciativi najbolj pravno podkovan.

Državnik

Pisateljska ustava je bila dober temelj naslednje, najkrajše in morda najpomembnejše etape življenja profesorja Bučarja. Slovenski parlament je vodil dve leti, v tem času pa je postavljal temelje države. A ostal je samosvoj. Protokola ni maral. V pisarni predsednika parlamenta se ni počutil dobro. Ni bil pisarniško urejen. Ko je bila njegova delovna miza prepolna papirjev, je red naredil tako, da je vse zmetal na tla. Ko bi moral prebrati protokolarni govor, je v zadnjem trenutku ugotovil, da je papir nekje izgubil. Potem je govor brezhibno povedal »iz glave«.

A če je samemu sebi puščal svobodo, to ni pomenilo, da parlamentarnega dogajanja ne bi imel pod nadzorom. Ko je šlo zares, je znal narediti red. Tako pri levih kot pri desnih je veljal za strogega predsednika. »Ne boš ti tle afne guncal,« je zabrusil poslancu, ki je med razpravo o konstruktivni nezaupnici mahal z banano.

Pa ne bi bilo prav, če bi s tem končali pripoved o državniku Francetu Bučarju. Red v parlamentarni dvorani je razumel kot sredstvo za dosego pomembnejših ciljev. In v resnici so profesorja zanimale ideje. Njegova zadnja knjiga nosi letnico 2015. Prelom, do katerega ni prišlo je njen naslov. Besedilo je kritično. Išče odgovor na vprašanje, kaj je šlo narobe. Kaj se je dogajalo s premoženjem, politično oblastjo, kaj je z intelektualci? Do zadnjega je bil drzen. Drznil si je misliti z lastno glavo.