Negotovo pa je, ali mu bodo zaupali to delo. Mrevlje si je resda pridobil neprecenljive izkušnje, kako dragim dobaviteljem stopiti na prste, a le te verjetno ne bodo zadostovale za zasedbo delovnega mesta. Razpis zahteva, da ima kandidat najmanj štiri leta delovnih izkušenj na vodstvenem delovnem mestu, ki pa jih omenjen zdravnik nima. Bi si ga upali v ljubljanskem kliničnem centru kljub temu izbrati?
Ker so tam mimo vseh izpolnjenih formalnosti že imenovali enega od generalnih direktorjev in se nekateri zdravniki podpisujejo kot predstojniki oddelkov, čeprav niso bili izbrani na javnem razpisu, potem jim imenovanje Mrevljeta ne bi smelo povzročati hujših preglavic.
Ideja, da bi se prijavil na razpis, se mu je porodila med oddihom v Sloveniji. Ravno tedaj je po dobrem letu dni vodenja nabavne službe dala odpoved Varja Dolenc. Nasledila je Bojana Urana, osumljenca iz afere z žilnimi opornicami in človeka, ki je v UKC vodil nabavno službo v obdobju, za katero je računsko sodišče ugotovilo za skoraj 70 milijonov evrov nepravilnosti pri nabavi medicinskega materiala in opreme. S prihodom Dolenčeve pa v nabavni dejavnosti, ki jo pokriva 74 zaposlenih, ni bilo ključnih sprememb. Delež nakupov mimo javnih razpisov z naročilnicami se je v primerjavi z Uranovim časom le še povečal, pokritost z javnimi naročili pa je bila posledično manjša. Mrevlje je prepričan, da bi bil sposoben urediti zadeve. Ko mnogi zdravniki bežijo iz UKC Ljubljana in ob tem govorijo, da ta ni na kolenih, temveč na tleh, se je Mrevlje pripravljen vrniti iz tujine, da bi ga znova začel postavljati na noge.
Zakaj ste se odločili za prijavo na omenjeno delovno mesto?
Prijave na katerikoli razpis za službo v UKC Ljubljana nisem načrtoval, niti ne vrnitve v Slovenijo. Ko sem si vzel nekaj mesecev, da opravim stvari, za katere zadnja leta ni bilo časa in prišel domov, me je dosegla informacija o odstopu gospe Varje Dolenc z mesta pomočnice generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavo. Njen odstop za poznavalce razmer ni bil presenetljiv v vsebinskem smislu, temveč v časovnem. Z njim se je nepričakovano ponudila edinstvena priložnost in s tem nov izziv, da nadaljujem zgodbo z žilnimi opornicami. Njihove cene nam je, kot je znano, uspelo za nekajkrat znižati in jih približati cenam na prostem evropskem trgu.
UKC Ljubljana tako na enem samem artiklu – od približno 20.000, kolikor jih kupuje – prihrani dva milijona evrov na leto. Na podoben epilog čaka torej še okrog 20.000 izzivov, s čimer bi samo v kliničnem centru lahko privarčevali dodatnih nekaj deset milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Vrnili bi ga ustanovi in zaposlenim. Investirali bi v obnovo bolnišnice, opremo, višje plače, zaposlitev prepotrebnega kadra ter raziskovanje in razvoj. Tako bi prekinili z dosedanjo prakso, ko je bila univerzitetna medicina le krinka za črpanje in krajo davkoplačevalskega denarja skozi kanal preplačanega materiala. Univerzitetna bolnišnica mora biti univerzitetna bolnišnica in nič drugega. Postati mora in lahko postane ena vodilnih v Evropi. Treba je le izrezati ognojek, ki se mu reče korupcija. Drenaža ne bo dovolj.
Za zasedbo položaja ne izpolnjujete pogoja o štiriletnih delovnih izkušnjah na vodstvenem delovnem mestu. Menite, da vam lahko kljub temu uspe?
Omenjen pogoj je klasični razpisni formalizem, ki nima nobenega pomena v vsebinskem smislu. Od kandidata ne zahteva, da mora podrobneje dokazati, da se je na vodilnem delovnem mestu tudi zares izkazal. Nekdo je lahko več let formalno vodja delovne enote, pa jo je morda v vsebinskem smislu popolnoma zavozil. Prejšnji pomočnik generalnega direktorja za nabavo je nabavo vodil tako »dobro«, da ga je parlamentarna preiskovalna komisija v primeru žilnih opornic naznanila sumov kaznivih dejanj korupcije, recimo.
Od petih generalnih direktorjev UKC Ljubljana, ki so se zamenjali v zgolj štirih letih, sta bila vsaj dva politično imenovana, čeprav nista ustrezala vsem vsebinskim pogojem, opredeljenim v statutu ustanove. Tako da s formalizmom v obliki neizpolnjenega pogoja v mojem primeru ne bi smelo biti večjih težav. Menim, da so praktične izkušnje iz štirih različnih držav članic EU in štirih različnih javnih zdravstvenih sistemov vredne precej več kot formalizmi. Predvsem pa sem to, da znam in zmorem, skupaj s kolegom Nočem dokazal že na primeru žilnih opornic. Vse drugo je copy-paste.
S kakšnim programom boste prepričali kadrovike, da ste najboljši kandidat?
Praktični primer žilnih opornic o tem, kako konkretno znižati cene na raven cen normalnega in prostega trga EU, bi moral že sam po sebi prepričati kadrovsko komisijo. Cene smo znižali peščica zdravnikov in novinarjev, in ne nabavna služba UKC Ljubljana. Posameznikom, ki so optimizirali proces dela za nekaj milijonov evrov na letni ravni, bi v normalnih državah rekli hvala, jim dali nagrado in jih prosili, da prevzamejo položaj nabavnih direktorjev v bolnišnicah, da bi naredili red še na drugih področjih.
Ko govorim o normalnih državah, imam v mislih države, ki se zavedajo, kaj je davkoplačevalski denar. Hkrati se v njih zavedajo, da so univerzitetne bolnišnice tam za ljudi, vrhunsko stroko, raziskave, edukacijo in razvoj medicine, ne pa kot krinka za krajo davkoplačevalskega denarja prek prirejenih javnih razpisov, s katerimi se umetno vzdržujejo nekajkrat višje cene zdravil, medicinskega materiala, opreme, IT-storitev in servisne dejavnosti, kot veljajo na prostem evropskem trgu. V normalnih državah deluje pravni sistem: lopovi sedijo v zaporu, in ne na vodstvenih položajih v bolnišnici.
Kakšne bi bile vaše prve poteze na novem delovnem mestu?
Slovenski bolniki morajo dobiti najboljša zdravila, najboljši medicinski material, biti diagnostično in terapevtsko obdelani z najboljšo opremo. Zato je treba prevesti smernice evropskih združenj za posamezna področja medicine in s tem pridobiti tako imenovane standarde in normative. Za to je potrebno znanje angleškega jezika in nekaj dobre volje. Tako bi prekinili začarani krog pomanjkanja standardov in normativov, ki jih ni zato, da se lahko vodilni vedno izgovarjajo na njihovo pomanjkanje. Podajajo si odgovornost, kdo bi jih moral izdelati, medtem pa korupcija bohti.
Na drugi točki bi od prijateljev v tujini pridobil cene za preostalih 20.000 zdravil, pripomočkov in opreme ter pregledal sklenjene pogodbe z dobavitelji. Škodljive pogodbe se da vedno prekiniti. Dobavitelje bi pozval k znižanju cen na evropsko raven. Sicer bi se kot velika ustanova, torej velik porabnik, z lahkoto dogovoril z dobavitelji v tujini, kot smo se v primeru žilnih opornic. Slovenija je del prostega evropskega trga, ki smo se mu pridružili z namenom, da na njem lahko tudi kupujemo. Da to ni mogoče, je bil le pesek, ki so vam ga metali v oči vse do zgodbe z žilnimi opornicami. Preden se je ta zgodila, so vam lagali tudi, da so cene v Sloveniji višje, ker je trg majhen.
Z žilnimi opornicami smo dokazali, kako je vse zelo preprosto in zelo mogoče. Privarčevani denar bi, kot že rečeno, usmeril v obnovo razpadajoče stavbe, dostojne plače predvsem medicinskih sester in nemedicinskega osebja, racionalizacijo kadrov, kjer niso potrebni in zaposlitev novih tam kjer so potrebni, posodobljenje opreme. Organiziral bi nekajmilijonski proračun, namenjen izključno načrtnemu izobraževanju v tujini – predvsem mladih na njihovih področjih. Okrepil bi povezovanje s tujimi sorodnimi ustanovami in mednarodnimi študiji.
Boste razočarani, če vas ne bodo izbrali?
Ne. V tem primeru se bom vrnil v tujino, težko prisluženi denar davkoplačevalcev pa bo še naprej odhajal čez mejo, podaljševal jadrnice in motorne čolne članov kriminalne združbe, večal število zlatih palic pod posteljami, namesto da bi se vam vračal v obliki moderne medicine, vredne imena univerzitetna in za 21. stoletje.
V primeru izbire se boste odpovedal zdravniškemu poslanstvu in postali ekonomist. Vam ni več do zdravniškega dela?
V različnih življenjskih obdobjih ima človek različne izzive. S kardiologijo in interventno kardiologijo sem se ukvarjal v štirih različnih državah EU. V nekaj letih sem opravil okrog 800 dežurstev, 4000 posegov na srcu, slišal okrog 20.000 istih zgodb in opravil doktorat znanosti na tuji univerzi.
Ko v poklicu enkrat vse postane rutina, ni več tako zanimivo kot na začetku. Nadgradnjo bi zame predstavljajo raziskovanje, vendar se bojim, da nekih velikih odkritij na mojem področju ne bo več. Za nami je najbolj zanimivih 20 let razvoja intervencijske kardiologije. Žal se iz znanih vzrokov v Sloveniji temu glavnemu toku nismo priključili.
Urediti nabavo v UKC Ljubljana in privarčevani denar nameniti načrtnemu izobraževanju kadra v tujini, povezovanju s sorodnimi akademskimi institucijami, raziskovalni dejavnosti ter postaviti UKC Ljubljana v vseh smislih strokovno in univerzitetno na zemljevid Evrope bi lahko bil zame naslednji izziv. So pa še drugi.
Medtem ko številni zdravniki odhajajo iz Slovenije zaradi vse slabših razmer za delo in slabega dohodka, ste se vi pripravljeni iz tujine vrniti. Vaši kolegi bi sklenili, da se vam je omračil um.
Politiki predvsem v predvolilnem času radi govorijo, da bi radi videli, da se Slovenci z izkušnjami iz tujine vrnejo in pomagajo izboljšati razmere. Mesec dni pred volitvami se vsi spoznajo na zdravstvo. Obljubljajo, da ga bodo zdaj pa res in samo oni uredili.
Zame ni nujno, da se vrnem domov. Sem se pa pripravljen vrniti in nadaljevati opisano zgodbo z žilnimi opornicami. Če vodilni v UKC Ljubljana mislijo resno s tem, ko pravijo, da bi radi z davkoplačevalskim denarjem delali kot dober gospodar, če politiki z urejanjem zdravstva mislijo resno, potem z mojim imenovanjem ne bi smelo biti težav. Jaz sem pripravljen, so tudi oni?