Tiskane izdaje
VELENJE – Natalija Nedeljko je oskrbnica – ali po domače dekla, sama pojasni med smehom – društvenih konj v prehodnih boksih v Velenju. Tam čakajo nov dom Miško in Rino, Dreamka in Jackie pa še Faraon, medtem ko Samo, Mrha, Viva La Vita ter 10-letna Meggy iščejo posvojitelje na daljavo za dlje časa. Enako Alisa, ki je v oskrbi Maje Gregorič na Krtini pri Domžalah. Tam je tudi žrebiček Joy of Life, medtem ko v Ljubljani ustanoviteljica društva Romana Kruhar Puc skrbi za kobilo Fido.
Angel rešitve
Pred petimi leti ustanovljeno Društvo za pomoč konjem je lani pred zakolom rešilo 45 zanemarjenih in mučenih konj, mnoge iz zbirnih centrov pri mesarjih: »Vsak mesar ima neke vrste hlev, kjer konji v boksih ali pa zunaj čakajo za zakol. Na zimo gredo starejši konji za klobase, spomladi pa bolj žrebički.« Zakaj jih reševati? Natalija pravi: »Ker jih imam rada, ker so lepe živali, brihtne. Zakaj ne bi tu pa tam rešila kakšno življenje? Med tistimi konji poiščem zdravega, poštenega, ki je čim manj psihično prizadet.«
Dreamko sta nekoč kupila partnerja. Ko sta se sprla in ločila, sta si razdelila premoženje: »Kobile pa nista mogla razdeliti, zato sta jo prodala mesarju. V zakol naj bi šli poškodovani, izčrpani konji, ne pa zdravi in mladi kot Dreamka. Mrhe pa so se lastniki naveličali in jo na privezu pustili hirati v dreku, urinu in umazaniji, zasušeni do vrha hrbta. Zanje je bilo preveč, da bi jo očistili, raje so jo namenili zakolu. Ali pa ujahan, prijazen in delaven, skratka zlat konj, ki je končal v zbirnem centru, ker ni bil popoln. Oslepel je namreč na eno oko. Rešili smo ga, v dnevu in pol je bil posvojen, posvojiteljica je nad njim navdušena.«
Kako konji doživijo izbiranje, Natalija odvrne: »Vsi kar vejo, zakaj sem prišla, in vsi me gledajo na polno. Sto parov oči je uprtih vame. Jaz potem izberem – tega in tega. Ko opravim, se vsi ostali obrnejo, sklonijo glave in vdajo v usodo. Točno vejo, kaj se je zgodilo.«
Zima kliče botre
Na podlagi veterinarjevih ugotovitev začnejo, če je treba, zdravljenje. Nadaljujejo fizično in psihično rehabilitacijo. S konjem moraš znati: »Ko čez čas v našem boksu pride konj sam do tebe, veš, da lahko začneš delati z njim. To pomeni, da gremo na sprehode, ga razhodimo v maneži, učimo komande. Dela se vse na lepo, nič na prisilo. Eni delajo na priboljške, jaz ne. Delam na tem, da mi konj zaupa in iz veselja, ljubezni naredi, kar želim.«
V društvu je več aktivnih žensk kot moških: »Delamo prostovoljno in neprofitno. Konjem je treba plačati nastanitev in hrano. Zadovoljni smo s sodelovanjem z veterinarskimi postajami, saj nam storitve opravijo kakovostno in z nekaj popusta. Kljub temu so stroški še vedno zelo visoki. Kastracija, denimo, stane 200 evrov. V minimalni povprečni mesečni strošek na konja, ki je 150 evrov, so zajeti boks, hrana, nastilj, običajni veterinarski stroški.«
Po okrevanju, ki lahko traja tudi pol leta, začno konju na svoji spletni strani dpk.si iskati posvojitelja: »Lani je šlo 50 konj v posvojitev, letos le 10. Tudi tu se kaže kriza, tako jih ostaja v naših boksih več in za dlje časa. Zato jim iščemo botre ali posvojitelje na daljavo. Ob posvojitvi konja se botrstvo konča ali pa prenese na drugega konja. Posvojitelji na daljavo lahko pridejo konja pogledat, ga peljejo na sprehod, pokrtačijo, mu prinesejo dodatne priboljške.«
