Murska Sobota: v zaspanem mestu je še slavni balkon težko najti

Murska Sobota – »Kdor išče lepe naravne kotičke, preproste ljudi, ki živijo v stiku z naravo in s sabo, cigansko glasbo in bi rad plesal ob ognju, bo to tu zagotovo našel,« pravi prekmurski pisatelj Feri Lainšček. Res je. Če človek želi, vse to nekje v Prekmurju zagotovo najde. A za to se mora precej potruditi.

Mursko Soboto primerjajo s Ptujem, s hrvaškim Čakovcem ali z madžarskim Zala Egersegom, a med omenjenimi mesti je Sobota že na prvi pogled najbolj obtičala. Mestne znamenitosti so slabo označene in jih mesto ne promovira, park, ki je drugi največji v državi in ga strokovnjaki po botanični pestrosti uvrščajo takoj za Arboretumom v Volčjem Potoku, je prepuščen zobu časa oziroma vandalom: nekaj od devetnajstih kamnitih litopunktur Marka Pogačnika je že dolgo zasvinjanih z letos sicer modno modro barvo in občutka, da tega nobeden od odgovornih ne opazi, se ni mogoče znebiti.

Župan napoveduje preboj

»Vsekakor bi se občina lahko aktivneje posvetila turistični ponudbi,« priznavajo v občinski upravi, ki je prvič ne vodi domačin, temveč v Prekmurje priženjeni Aleksander Jevšek. »Nikoli ne smemo biti zadovoljni z doseženim, ampak si moramo prizadevati za višje cilje. In te imamo,« pravi župan. Z evropskim denarjem napoveduje temeljito turistično preureditev mestnega središča, kot neizkoriščeni potencial omenja tudi zaspano reko Muro, kjer nameravajo prihodnje leto prenoviti brod na Krogu.

Župan pravi, da predvidevajo tudi gradnjo pokritega plavalnega bazena in ureditev drugih površin v znameniti soboški Fazaneriji. Športno-rekreacijski center za različne vodne športe (jadranje na deski, športno jadranje, sup, kajak, kanu, veslanje, wake park ...) načrtujejo tudi ob bakovski gramoznici, imenovani Soboško jezero. Z gradnjo celovite mreže kolesarskih poti med Soboto in sosednjimi občinami želijo v občini postati izhodiščna točka za kolesarski turizem. Kdaj nameravajo načrte uresničiti, na občini niso napovedali.

Premalo samopromocije in samozavesti

Murska Sobota, ki bi rada ohranila status urbanega središča Prekmurja, se razvija prepočasi, občina pa je pri tem premalo agresivna, ugotavljajo domačini, pri čemer priznavajo, da so premalo prodorni in samozavestni tudi sami. Promocija turistične ponudbe v Mestni občini Murska Sobota krepko zaostaja za razvitimi turističnimi kraji. V enem soboškem hotelu od dveh, Diani, smo srečali srednješolca Primoža, ki bo v prihajajočem šolskem letu za maturo prebral tudi Lainščkov roman o Soboti iz časov prve svetovne vojne Lo??il bom peno od valov. Primož, ki je prikolesaril iz nekaj kilometrov oddaljenih Radencev, kjer z družino lovijo še zadnje počitniške dni, pravi, da ni mogel verjeti svojim očem: balkon, s katerega je Vilmoš Tkalec leta 1919 razglasil Mursko republiko (obstajala je med 29. majem in 6. junijem istega leta), je iskal dobre pol ure. »Nikjer v mestu nisem opazil nobene table pa tudi do židovskega pokopališča sem se prebijal. Zdi se mi, kakor da vse mesto spi.«

Petični meščani Murske Sobote zatrjujejo, da je mesto, v katerem je bilo ob priključitvi kraljevini leta 1919 veliko Madžarov, z njihovo poznejšo razselitvijo izgubilo vsebino. Izvotlitev Sobote je kasneje v drugi svetovni vojni z izselitvijo Judov dokončal še Hitler in po vojni, ko je število prebivalcev s 5000 poskočilo na 12.000 ljudi po večini kmečkega rodu, je mesto izgubilo privlačnost. K temu je, se spominjajo starejše meščanke, precej pripomogel tudi uboj lokalnega tovarnarja in politika Jožefa Benka, v čigar času je Murska Sobota doživljala pravi razcvet. Po vojni je dala mestna oblast porušiti mestno jedro in tam zgraditi bloke, ki v povprečno obiskane soboške ulice zevajo še dandanes. Zadnja omembe vredna postavitev v Soboti je vsem znana in za mnoge sporna Muza Erato.

»Prek programa Vesele angleške počitnice smo poleti gostili približno 160 otrok, z drugimi našimi programi in mladinskimi izmenjavami lahko z gotovostjo rečem, da nas na leto obišče okrog 800 ljudi,« pove Robert Celec, direktor raziskovalno-izobraževalnega središča RIS Rakičan, ki bo letos tretjič organiziral glavno zabavo za noč čarovnic v Prekmurju: lani jo je obiskalo 10.000 ljudi. »Občina si zadnje čase pospešeno prizadeva za turizem, tudi sredstev zanj je več,« pravi Celec. Številke njegove besede potrjujejo: medtem ko je soboška občina leta 2013 iz svojega proračuna turizmu namenila 154.141 evrov, jih bo letos 160.860 – največ za štiridnevno kulturno-zabavno prireditev Soboški dnevi in za Soboško poletje, v sklopu katerega julija in avgusta pripravljajo koncerte in otroški program.

Med znamenitostmi tudi romska Pušča

Direktorica murskosoboškega zavoda za kulturo, turizem in šport Brigita Perhavec meni, da je njena občina najbolj znana po spomeniku zmage na Trgu zmage, po gostoljubnosti in odprtosti domačinov ter bogati kulinarični ponudbi: prekmurski gibanici, prekmurski šunki, bograču, kolinah, dödölih. Perhavčeva v turistični ponudbi poudarja blagovno znamko Diši po Prekmurju in Pomurski muzej v soboškem gradu, ki je za stalno razstavo od prazgodovine do danes leta 1999 prejel priznanje Evropskega muzejskega foruma. Turiste bi poslala na ogled stolne cerkve sv. Nikolaja in evangeličanske cerkve, na sprehod po Slovenski ulici, kjer je nekdanja Faflekova kavarna, ena najlepših secesijskih stavb Pomurja, na ogled spominskih obeležij judovske skupnosti na mestu, kjer je pred 60 leti stala sinagoga. Pravi, da bo prihodnje leto dokončan 550 kilometrov dolg slovenski del Vie Savarie oziroma 2500 kilometrov dolge poti sv. Martina, ki poteka tudi skozi Mursko Soboto.

Po njenem si velja ogledati še znamenito Šunkarno Kodila v Markišavcih in prvo samostojno romsko krajevno skupnost v Evropi – romsko naselje v Pušči. V športnem letališču Rakičan lahko obiskovalci poletijo s toplozračnim balonom, motornim letalom ali dvosedežnim jadralnim letalom in skočijo s padalom. Če se navdušujejo nad ribičijo, pa se zapeljejo do reke Mure, kjer je življenje še zmeraj živo.