Muslimanke si rute težje snamejo, kot Slovenke nadenejo

Ljubljana – »Vaša hiša, vaša pravila,« odgovarja na vprašanja, ali in koliko naj se priseljenci prilagodijo navadam večinske družbe, Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, ki se je priselil v 90. letih 20. stoletja. Dr. Anica Mikuš Kos meni malo drugače: »Različne stvari so ljudem različno pomembne.«

»Nič mi ne pomeni, če si moram v muslimanskem svetu dati ruto na glavo. Za muslimanke pa ima to, da si jo morajo sneti, veliko težo,« pravi dr. Anica Mikuš Kos, otroška psihiatrinja, ki je psihosocialno pomoč beguncem zagotavljala v Sloveniji in po svetu.

»Muslimani živijo pod velikim pritiskom družine in kulture. Sama zlahka spremenim svoj način oblačenja, zanje pa so oblačila stvar osebne intime. Bolj zapleteno je pričakovanje, da dekleta ne bodo sedela z dečki v isti šolski klopi. To že zadeva drugo osebo in verjamem, da so lahko učitelji ob takšni zahtevi v stiski. Najlepša rešitev je, da se pogovorijo s starši. S tem rešujejo razmere v razredu, zelo pomagajo pri integraciji otrok in navajanju na druge običaje.«

Kako občutljivo je lahko sobivanje družb in kultur, prikazuje kratki film Plavanje o 12-letni Saneli, ki bi rada nastopila na šolskem tekmovanju, a se vse spremeni, ko dobi menstruacijo. Režiserka filma Katarina Rešek v njem raziskuje verski in kulturni konflikt med zahodom in islamom skozi zgodbo dekleta, ki odrašča v svetu zahodnih vrednot, a v domu z islamsko tradicijo.

»Vsi pričakujemo, da se naša identiteta in naše prepričanje spoštujeta. Tako tudi muslimani in drugi verniki. Muslimani si želijo, da bi jih družba sprejela, in mislim da od tukajšnjega okolja ne zahtevajo preveč, saj se večinoma dobro prilagodijo. Svojo kulturo živijo v manjših krogih in vanjo ne silijo nikogar. Razumem, da si želijo živeti skladno z načeli svoje vere, se pa strinjam, da je vedno potreben dober premislek, sploh ko vstopaš v drugačno kulturo,« pravi mlada režiserka. Goran Popović, ki izhaja iz svoje priseljenske izkušnje, pravi, da so priseljenci lažje in lepše sprejeti, če se prilagodijo, saj lahko potem bolje sobivajo z domačini.

Judje 21. stoletja

So muslimani, ki zdaj prihajajo v Evropo, v drugačnem položaju? Morda. Katarina Rešek pravi: »Zdi se mi, da je musliman postal Jud 21. stoletja. Ogromno je islamofobije, nerazumevanja ter predvsem nepoznavanja in neznanja. Ne glede na to, ali se strinjam s tem načinom življenja ali ne, spoštujem odločitev drugega, vse dokler ne rani s tem nikogar drugega. Ob prihodu beguncev in povečanju sovražnosti do njih si le želim, da v isti koš ne bi metali ekstremistov in ljudi, ki so na težek način prepotovali ogromno pot, ker si želijo boljšega življenja ali ker so bili primorani to storiti.«

Novinarka Žana Kapetanović je iz Sarajeva v Slovenijo pribežala med vojno v Bosni. »Že zdrava pamet zadošča, da vsak ve, koliko naj se prilagodi. Prihajam iz mesta, kjer je bila strpnost pomembna. Če ima žensko ruto, naj jo ima. Za nas je bilo čisto normalno, da smo spoštovali nošenje dimij. Ne bom objemala njenega moškega, ker vem, da se to ne spodobi. Zakaj bi izzivala? Tudi mi se moramo izobraževati, da bomo vedeli, kako naj jih sprejemamo. Oni ne vedo veliko o svetu, v katerega prihajajo. To jim bomo morali oprostiti in jih kaj naučiti. A to je proces. Potrebovala sem dve desetletji, da sem začela normalno živeti, koliko bo šele potreboval nekdo, ki prihaja iz popolnoma drugačnega sveta?«

Jezna druga generacija

Zakaj je znanje sobivanja pomembno za priseljence in večinsko družbo, nakazujejo izkušnje iz Francije, v katero so se večino 20. stoletja priseljevali. Najbolj travmatična je izkušnja priseljencev iz Alžirije in drugih arabskih držav, katerih potomci so številni deprivilegirani jezni mladeniči iz predmestij, ki so leta 2005 sprožili hude nemire in opozorili na krivice, ki jih pogosto doživlja druga generacija priseljencev. Življenje priseljencev, ki niso vključeni v večinsko družbo, je življenje diskriminiranih mladih, ki že zato, ker živijo na napačnem naslovu, ne dobijo priložnosti za delo.

»Šele ko si sit in imaš streho nad glavo, dojameš, kaj te je doletelo. Prej poskušaš preživeti, potem moraš začeti živeti,« pravi Vahida Huzejrović, ki je v Slovenijo pribežala, tik preden je ta zaprla svoje meje. »V takšnih razmerah se redki znajdejo sami, brez pomoči. Večina jih potrebuje pomoč drugih. Če ne bi imela ljudi, ki so me gnali naprej, da sem začela delovati kot prostovoljka prevajalka, bog ve, kaj bi bilo z mano. Evropo je strah prevelikega priliva beguncev. Svetovala bi ji, da jim omogoči, da začnejo delati in preživljati sebe in svojo družino. Če lahko delaš, poskrbiš zase in prispevaš za državo. Za begunske otroke je pomembno, da se jih vključi v šole, za odrasle pa, da se jim omogoči delo.«

Prva generacija beži, ker doma ne more več živeti. Druga generacija tega, kako hudo je bilo, ne more vedeti. Ve pa, kako je živeti v družbi, ki te ne sprejema. Zanje in za družbo je bolje, da ni napačnih naslovov.