Tiskane izdaje
Ljubljana – V primeru brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki je začela natančno pred tednom dni kot prva zdravnica v Sloveniji prestajati zaporno kazen, je ostalo kljub sodbi dveh sodišč več nerešenih vprašanj. Sodišče v postopku namreč ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke.
O strokovnih in organizacijskih odločitvah zdravnice, ki jih popisuje sodba, smo se pogovarjali z družinskim zdravnikom Igorjem Muževičem, predsednikom zdravniškega sindikata Praktik.um. Odzval se je na intervju s tožilcem Robertom Renierjem iz Krškega, ki je za Delo ocenil, da nekatera dejanja zdravnici ne morejo biti v ponos.
V sodbi piše, da je zdravnica ravnala skrajno zavržno, ker si je zaračunala 3,08 evra za obisk, ki ga ni opravila. Vi pravite, da se sodišče v tej točki moti. Zakaj?
Seveda bi to bilo zavržno dejanje, če bi bilo res. A ne gre za nobeno neupravičeno zaračunavanje zavarovalnici in zavržnost, ampak za dolžnost vsakega zdravstvenega izvajalca, da evidentira vsako storitev. In kot izhaja iz sodbe, je zdravnica evidentirala storitev, ki je vredna 3,08 evra. Toda to ni obisk na terenu, kot je v sodbi zapisalo sodišče, ampak je toliko vreden telefonski klic, ki ga v računalniku označimo s K001. Da bi bila ironija še večja, zdravnica od teh treh evrov ni dobila nič denarja, ker gre le za fiktivni znesek, ki nima podlage v realnih izplačilih, saj smo izvajalci efektivno plačani pavšalno, ker vsi močno presegamo število storitev, ki nam jih plača zavarovalnica. Vse to bi sodišče lahko preverilo na katerikoli izpostavi ZZZS. Glede na težo besed, s katero je sodišče opisalo to dejanje zdravnice, se lahko utemeljeno vprašamo, ali ni to vplivalo na višino kazni.
Tožilstvo je zdravnico tožilo tudi zaradi neupravičenega prirejanja zdravstvene dokumentacije. Sodišče jo je te obtožbe oprostilo, a je tožilec Renier spet spomnil na to. Kako se običajno ravna z dokumentacijo?
Sodišče jo je v tej točki oprostilo, a se v javnosti kljub temu to ves čas poudarja. Ta neresnična trditev je dodatno okarakterizirala zdravnico kot brezvestno osebo. Kaj je naredila zdravnica po mnenju sodnika? V okenček je vpisala podatke, ki jih je slišala po telefonu in dopisala, da je bila dosegljiva po telefonu. Vse to je sodnik potrdil, da se je v resnici zgodilo. Kako naj bi s temi podatki prikrila krivdo, kot meni tožilec? Saj ni notri niti ene olajševalne okoliščine ali neresnice. Vsi zdravniki dajemo prednost bolnikom pred izpolnjevanjem dokumentacije. V bolnišnicah zdravniki navadno pišejo odpustna pisma več dni po odpustu bolnikov, zato ne pride nikomur na misel, da bi obtožil zdravnike, da s tem nekaj skrivajo.
Sodišče trdi, da v tistem času ni imela drugega nujnega primera. Vi pravite, da to ni preprosta odločitev ...
Sodnik je ugotovil, da se je sočasna urgenca končala eno minuto pred klicem na teren, čeprav je bila bolnica po ugotovitvah istega sodnika še 25 minut po klicu navzoča v ambulanti. Ali je bila v teh 25 minutah še urgentna ali ne, bi po mojem mnenju lahko povedal le izvedenec medicinske stroke. Tožilec očita, da je bilo v zdravstvenem domu takrat še sedem drugih zdravnikov. Iskanje zdravnika in razlaganje pomeni nesprejemljivo zamudo. Pri reanimaciji pomeni ena izgubljena minuta 10 odstotkov manjšo verjetnost za preživetje. V takšnih primerih bi moral dispečer organizirati zamenjavo, kar bi moralo biti že vnaprej sistemsko urejeno v zdravstvenem domu, pa ni bilo. Zdravnica je namesto tega isti hip poslala na teren reševalca. V tujini reševalci praviloma hodijo na teren brez zdravnika, vendar to ne pomeni, da pri nas zdravnici ne bi bilo treba zraven, ampak ponazarja, da je bolj strokovno reagirati takoj, kot iskati zamenjavo. Podobno je ugotovil nadzor zbornice, ki ga pa sodišče ni upoštevalo in je menilo, da lahko bolje presodi kar brez izvedenca medicinske stroke.
Tožilec in sodišče poudarjata, da sistemske težave niso bile odločilne. Kako obremenjeni ste slovenski družinski zdravniki v primerjavi z evropskimi?
Razlaga, da zdravnica ni bila obremenjena, ob tem, da je tisti dan obravnavala 57 bolnikov, je izrazito laična in kaže na nepoznavanje dela zdravnika družinske medicine, saj gre za obremenitve, ki tudi trikratno presegajo norme v razvitih državah. V teh okoliščinah se je nemogoče optimalno odločiti. Po nekaterih podatkih je število sodnikov v Sloveniji trikrat večje od povprečja v EU, medtem ko je število zdravnikov družinske medicine v Sloveniji za kar 40 odstotkov manjše od povprečja EU.
Po vašem mnenju torej sodišče ni razumelo dogajanja?
Vseh naštetih informacij niso ustrezno tolmačili ne tožilec, ne prvostopenjski sodnik, ne višjestopenjski sodnik. Gre za napake na treh stopnjah, ob tem, da so vsi imeli več mesecev časa za proučitev dogodka. Sodbo je kljub temu treba spoštovati, primarno zato, ker je dejstvo, da zdravnica ni šla na teren. Od tu dalje pa je v sodbi nanizanih cel kup izrazito oteževalnih okoliščin, ki nimajo podlage v dejstvih, in kažejo, da tudi za pravosodje velja pregovor »motiti se je človeško«.
***
Objavljamo sodbi na prvostopenjskem in drugostopenjskem sodišču.
