Kot je povedala Mojca Korbar, direktorica podjetja Plastkom, bodo letos predelali približno 400 ton odpadnih nagrobnih sveč, načrtujejo pa, da bodo z obstoječimi zmogljivostmi lahko predelavo povečali na 2000 ton na leto. Največje težave imajo zaradi velike količine nečistoče. Kot je opozorila, ljudje še niso dovolj ozaveščeni o pomenu ločenega zbiranja odpadnih sveč, premalo pozornosti pa temu posvečajo tudi nekateri zbiralci odpadnih sveč.
Bolj dosledno ločeno odlaganje odpadnih sveč bo po njenem pocenilo predelavo in s tem cene sveč. V podjetju je zaposlenih 11 delavcev v proizvodnji in trije v upravi. Za zagon proizvodnje in nakup tehnološke opreme so porabili 200.000 evrov, približno 300.000 evrov jih bo stalo pokrito skladišče za odpadne sveče, ki ga že gradijo. V primeru širitve bi dodatno zaposlili še deset delavcev.
Letni promet od 20 do 25 milijonov evrov
Približno osem odstotkov vrednosti nove sveče je strošek predelave odpadne sveče, kar ob ceni okrog en evro za svečo pomeni približno deset centov, pravi Janez Stele iz podjetja Pax, ki nadaljuje več kot 300-letno svečarsko družinsko tradicijoproizvodnje sveč. Povedal je, da se je uporaba in s tem tudi proizvodnja nagrobnih sveč bistveno povečala v zadnjih 30 letih. Klasične sveče so postopoma začele zamenjevati nagrobne s plastičnim ohišjem in kovinskim pokrovom.
Prvotno so sveče izdelovali iz čebeljega voska in so jih uporabljali predvsem za razsvetljavo in verske obrede v cerkvah, parafin za izdelavo sveč pa uporabljajo zadnjih sto let.
Pri nas v svečarski dejavnosti deluje pet večjih podjetij in približno sto manjših proizvajalcev, je povedal Janez Stele , Uroš Černuta pa pravi, da je v panogi uradno registriranih približno 200 pravnih subjektov, še približno 150 posameznikov izdeluje sveče z »garažnim delom na črno«. Celotna panoga (vključno z izdelovalci plastičnih ohišij in drugih izdelkov) daje delo približno tisoč delavcem, ustvari pa od 20 do 25 milijonov evrov prometa. Slovenija je za kitajski trg cenenih izdelkov premajhna, pravi Černuta in dodaja, da je velika večina prodanih sveč tudi izdelana v Sloveniji.
Materializacija odnosa do umrlih
Prižiganje sveč je na slovenskem povezano s simboliko ognja, v zvezi s praznikom spomina na umrle predvsem s krščansko simboliko ognja oziroma luči, vere v onostranstvo, pravi etnologinja dr. Mateja Habinc z ljubljanske filozofske fakultete.
Do druge svetovne vojne sveče na grobovih niso bile pogoste, uporabljali so jih predvsem ob pomembnejših življenjskih praznikih in mejnikih (krst, smrt ...), saj so bile drage. Njihova uporaba se je povečala z razmahom »kulta grobov«, množično proizvodnjo in cenenostjo. Tradicijo prižiganja sveč nadgrajujemo s serijo novih izdelkov [ 30-dnevne sveče ], ki podpirajo svečarsko industrijo.
Mateja Habinc pravi, da gre za vzpostavljanje odnosa do umrlih skozi izrazito materializacijo. Habinčeva je poudarila, da pripadniki religije, ki nikoli niso ničesar prinašali na grobove, ampak ob njih le molili, v sodobnosti na grobove prinašajo rože. Podobno v Sloveniji tudi protestanti, znani sicer po asketskem odnosu do materializacije vere, prav tako kot večinsko prebivalstvo grobove svojih prednikov krasijo in na njih prižigajo sveče.
Iz petkove tiskane izdaje Dela