Tiskane izdaje
Ptuj - Tako dolgih in čvrstih korenin, kot jih imajo nekateri tradicionalni sejmi, nima nobena trgovina in to se vedno znova potrjuje. Tudi današnji Katarinin sejem na Ptuju je to spet potrdil. Med tremi znamenitimi ptujskimi sejmi je Katarinin najmlajši, pa se je danes ponovil že najmanj 466-ič. Pisni viri ga namreč prvič omenjajo leta 1551, kar pa ne pomeni, da morda ni mnogo starejši, le da trdnega dokaza za to (še) ni.
Zakaj sejmari prav koledarska Katarina 25. novembra, ni težko uganiti. Narava je v tem času na pomembni prelomnici: če snega še ni, ga Katarina naredi, pravi ljudska modrost. V času, ko je človek bil še neločljivo povezan z naravo in bogom, pa se je s Katarino v koledarju zanj začenjal adventni čas, torej priprave na najtemnejši in najbolj skrivnostni del leta.
Postal je dejanski mejnik med jesenjo in zimo - časom, ko se je na prihajajoče obdobje treba pripraviti. Ko je treba poskrbeti za topla oblačila, ko morajo biti pripravljena obuvala, ki ne bodo puščala vode, ko bo treba glavo ovijati v debele volnene rute ali šale, ko bo iz žepov treba za najbolj hladna jutra potegniti rokavice, ko si bodo moški natikali naušnike in njihov trak skrivali pod klobuke ...
Fotografije: Franc Milošič/Delo
Ker pa se svet ne ustavi in ker domača dela kljub snegu in mrazu ne obstanejo in ne otrpnejo, je treba zanje pripraviti tudi primerna orodja. Tako ni težko ugotoviti, da Katarinin sejem vedno ponuja ostre žage in sekire za pripravo kurjave, omela za čiščenje dimnikov; še vedno se na ta sejemski dan ljudje začnejo pripravljati na zimske koline, za katere je treba dosti primernega posodja in orodja, pa tudi začimb in soli.
Ker pa se koledarsko približuje kar nekaj praznikov, je dobro poskrbeti zanje že zdaj: suhih orehovih jedrc za potice ne sme zmanjkati, suhih fig in drugega sadja mora biti dovolj za vse Miklavževe nogavice, pa še daril za pod božično ali novoletno smrečico. Tudi vse vrste jaslic ponuja Katarina, pa nabožne podobe.
Da pa ne bo zmanjkalo čtiva v dolgih zimskih večerih, je na razpostavljenih mizah ali pa kar po tleh naprodaj obilo starih knjig, pratik nekdanjih let, fotografij neznanih vojakov in mladoporočenih parov, ki jih več nihče ne pozna, a so vredne zato, ker so preživele toliko destletij, da so se nanje prilepili vsemogoči domači spomini.
Prekupčevanje s starimi ponošenimi oblačili je za mnoge ob današnji poplavi cenenih cunj nerazumljivo, a na sejmu to še vedno cveti in ni redko opaziti, da si tudi mlado dekle med njimi najde prikupno starinsko krojeno bluzo, da je kar preko avtomobilov prodajalcev nametanih še precej kot novih zimskih plaščev, na katerih se svetlikajo dragocena prava krzna.
Večina prodajalcev seveda zatrjuje, da kakšnega posebnega zaslužka ni, če jih človek po tem že povpraša. Če pa počakaš, da sklenejo naslednji posel in kupcu vrnejo nekaj denarja, pa iz žepa privlečejo zajetne šope bankovcev, ki govorijo prav nasprotno. Če se jim lani ne bi bilo splačati priti na ptujski Katarinin sejem, potem jih letos najverjetneje tudi ne bi bilo. Zato ni treba ugotavljati, ali bodo prihodnjega novembra spet tam kljub današnjemu zatrjevanju, da jih morda sploh več ne bo.
Najmlajši od treh ptujskih sejmov
V popisu posesti Gospodov Ptujskih je prvi omenjen sejem na dan Sv. Ožbolta 5. avgusta in to že leta 1300. Sejmi so v srednjem veku bili privilegij mesta in so dokazovali njegovo razmeroma veliko neodvisnost. Takrat je za en sam sejem lahko veljala kar dvotedenska svoboščina prodajanja in kupovanja. Katarinin sejem je na primer imel nekoč na voljo kar štiri tedne dolgo obdobje.
Na Ptuju so sejme prvič pravno uredili z mestnim statutom že leta 1513 in takrat je bil za sejemski dan določen vsak torek, ko so izobesili tržno znamenje - kovinsko roko z dvignjenim mečem ali Roko pravice, mestna oblast pa je ob vhudu v mesto izobesila tudi sejemske mere, da bi čimbolj preprečila goljufanje. Ob ptujskem Jurjevem sejmu 24. aprila zdaj ptujsko društvo Cesarsko kraljevi Ptuj še vedno izobeša tržno znamenje in tržno mero, na Slovenskem trgu pa takrat ni klasične kramarske ponudbe, ki se umakne v druge ulice, ampak poskrbijo za čimbolj izbrane domače izdelke.
Vse te deviške Katarine
Katarinino ime je v koledarju svetnikov zapisano kar sedemkrat. Za 25. november pa je zanj zaslužna Katarina Aleksandrijska ali Sinajska. Rimskemu poveljniku afriških provinc je ni uspelo dobiti za ženo, mladenka je s svojo pametjo prekosila vse njegove modrece in mislece, pa je veljak dal narediti posebno kolo z rezili in bodali, da so jo privezano nanj zverinsko mučili, pa vseeno ni klonila in ne umrla. Zato so jo leta 307 na koncu še obglavili ...
Ali je zgodba povsem resnična ali je pretežno legenda, zdaj niti ni tako pomembno. Ker je spomin na to Katarino preživel vse do danes in je ena od sedmih razglašenih svetnic s tem imenom. V Sloveniji imajo vse te Katarine vsaj 30 svojih cerkva, pa ptujski, lendavski in še kateri sejem na slovenskih tleh povrh.
Katarinino ime v grščini pomeni »vedno čista« in devištvo so kot velikansko vrlino ohranile tudi njene druge za svetnice razglašene Katarine: Sienska, Bolonjska, Genovska, Švedska, de Ricci in Katarina Laboure.
A zadnji dve se še niti rodili nista, ko so na Ptuju že organizirali Katarinin sejem. Še celo francoska kraljica Katarina de Medici takrat še ni bila rojena, da o znameniti Katarini Veliki niti ne govorimo. Le Katarina Aragonska, prva žena Henrika VIII. je živela pred prvim omenjanjem ptujskega sejma.
