Tiskane izdaje
Prvi begunci so na območje med Rigoncami in Bizeljskim, kjer so čez Sotlo včeraj v trumah prihajali v Slovenijo, prišli v sredo ob 23. uri z zadnjim lokalnim vlakom do hrvaške Harmice. Čez dan so tik pred mejnim prehodom mimo hrvaških policistov in s pomočjo domačinov zavijali desno proti rečnemu koritu.
Približno sto ljudi jih je zvečer s podporo aktivistov z obeh strani meje do hrvaških policistov najprej stopilo z rožami. Čez dobre pol ure in po vzklikih »Odprite mejo« je bila množica že mimo Hrvatov v policijskih majicah in se znašla iz oči v oči s slovenskimi policisti v oklepih.
»Hvala, Hrvaška,« je že tristoglava množica beguncev vzklikala, ko so malo pred osmo stali nekaj centimetrov stran od slovenskih policistov v oklepih, čeladah in opasanih s pendreki.
Hrvati zavrnili vrnitev
Do šeste zvečer so tako v center za tujce v Postojni - skupaj s 118 begunci na četrtkovem vlaku iz Zagreba - prepeljali 218 ljudi, v sprejemnem centru v Brežicah so jih imeli 178, na meji pa jih je na popis čakalo še 200. Hkrati je hrvaška stran že zavrnila slovensko zahtevo za vračilo 201 tujca.
»Sodelovanje med hrvaško in slovensko policijo ni na takšni ravni, kot bi si želeli,« je ob predstavitvi uradnih številk dejal Anton Štubljar, vodja oddelka za državno mejo in tujce pri PU Novo mesto: »Na zeleni meji niso izvajali schengenskih predpisov. Zato imamo v Sloveniji na državni meji veliko več dela, kot če bi to izvajali skupaj s hrvaškimi kolegi.«
Posledično bo verjetno postojnski center s kapaciteto 400 oseb poln že jutri, v Brežicah pa so ob do zdaj še neuporabljenih šotorih (prvi begunci so prespali v garaži policijske postaje) včeraj že začeli širiti prostor ograjenega centra na bližnji travnik.
»Protest prostovoljcev na mejnem prehodu Rigonce je organizirala spontana mreža aktivistov,« je pojasnil profesor Andrej Kurnik: »Narediti želimo vse, da se meje odprejo. Nerazumsko, barbarsko je, da se ženske in otroke z golimi rokami pričaka s polno oboroženimi policisti s solzivci. S tem se ustvarja antagonističen odnos med begunci in Slovenijo, ki bo privedel do nemirov. Prišli bomo do bodeče ograje. Če je to vloga in namen Mira Cerarja, naj to pove naglas. Slovenija in Madžarska ne moreta biti branika EU, ljudi ne smemo preganjati, ampak jim moramo pomagati. To je hlapčevska politika Slovenije. Ta bi morala beguncem omogočiti varen prehod skozi njeno območje, v primeru odločitve, da ostanejo pri nas, pa bi jim tu morala omogočiti dostojno življenje.«
Mleko in sendviči za popotnike
Da bi morala begunce brez ovir na svoje ozemlje spuščati tudi Slovenija, je mnenje mnogih hrvaških in slovenskih državljanov ob obeh straneh meja.
»Morda bi jih mi morali peljati čez plitko območje Sotle,« smo že v dopoldanskem času slišali domačine v hrvaški Harmici. Njegovi sovaščani so popotnike oskrbeli z mlekom, vodo, sendviči in oblekami. Pred našimi očmi je najstnik Sircu predal telovadne copate za nogomet: »Številka 42, ravno prav so mu.«
Popotnik je skupaj s še šestimi sorodniki na poti deset dni, svoje copate je izgubil ob neuspešnem prehodu čez Sotlo. Do dobrega dela domačinov je naokoli štorkljal v ženinih pet številk prekratkih natikačih s štiricentimetrsko peto.
Zvečer Sirca na Harmici ni bilo več. Do prihoda v želeno Nemčijo ga namreč ne bo ustavilo nič. Tako kot, recimo, prebivalca Konga, ki nam je povedal, da je na poti do Švedske že 45 dni. In to ne glede na to, ali jim bo Slovenija hitro odprla meje ali ne.
Ob 12. uri objavljamo članek o sirskem režiserju, ki na poti iz Turčije proti Nemčiji spremlja šestnajstletnico na invalidskem vozičku in njeno sestro.
