Tiskane izdaje
Medtem ko se bo slovenska javnost znova razdelila na okopih različnih dokumentov in zemljevidov, zgodovinskih in pravnih učbenikov, ko bodo nenadoma državljani znali na pamet interpretacijo načela ex aeque et bono, bo - po črki zakona - postopek tekel takole. O sporazumu bo odločal parlament. Ker zanj zadošča navadna večina, bo najvišje zakonodajno telo v državi predlog skoraj zagotovo sprejelo. Borut Pahor utegne prav na arbitražni sporazum vezati tudi zaupnico vladi, kar bo parlamentarni drami dalo dodatno politično težo.
Kljub temu bo opozicija vložila interpelacijo; če bo sporazum podpisal zunanji minister, bo prva tarča Samuel Žbogar, če bo podpisnik predsednik vlade, se na parlamentarni preizkušnji lahko znova znajde vlada v celoti. Datum se priročno prekriva s tistim, ki ga je napovedal prvak SDS Janez Janša; ta bo namreč decembra »razmislil« o vložitvi interpelacije na delo vlade zaradi prepočasnega odzivanja na gospodarsko krizo.
Če bo koalicijski glasovalni stroj brezhibno deloval tudi tokrat, bo vlada v nekaj mesecih spravila parlamentarno odločanje o arbitražnem sporazumu z dnevnega reda in hkrati, z glasovi za zaupnico, še potrdila svoj mandat. Toda zgodba s tem še ne bo končana. Hkrati bodo namreč tekli postopki za razpis referenduma. Zagotovo ga bo predlagala opozicija ali - kakor je razumeti znamenja z Gregorčičeve - morda celo vlada sama.
In bo tako v prvih mesecih prihodnjega leta politika preložila odločanje na državljane. Ne prvič in tokrat upravičeno. Razlika pa je kljub temu očitna. Vlada, zlasti njen predsednik, v projekt vlagata silno visoke politične vložke. Na odločanje o arbitražnem sporazumu pravzaprav vežeta svojo usodo. Volivci bodo torej zgodaj spomladi odločali ne samo o tem, kako se bo reševala meja s Hrvaško, ampak posredno tudi o obstoju Pahorjeve vlade.
Če bo tako - in kaže, da bo - bi pričakovali, da bo celotni aparat vlade in njenih interesnih podsistemov prepričeval državljane o koristnosti in smiselnosti dogovora Pahor-Kosor. Toda to se doslej ni zgodilo. Nasprotno; arbitražni sporazum dosledno brani samo Borut Pahor, z občasno pomočjo predsednika države Danila Türka. Medtem se je na nasprotni strani že strnila fronta opozicije, borcev za južno mejo in v zadnjih tednih tudi uglednih pravnikov, na čelu s prvim predsednikom parlamenta in nekdanjim političnim mentorjem Boruta Pahorja Francetom Bučarjem. In ker je referendumska kampanja pravzaprav bitka za interpretacijo, jo je vlada v tej fazi že napol izgubila.
Strategija vlade, če jo ima, pa je popolnoma nejasna: se posledic morebitnega referendumskega poraza ne zaveda? Ali skriva v žepu tako močne argumente, da je za rezultat sploh ne skrbi? Računa na to, da bodo državljani, siti mejnih sporov, podprli vsako rešitev? Ali pa se prepušča toku dogodkov, četudi ti vodijo v politični samomor?
Kratka, a burna zgodovina vladnih kriz - tudi javni spor, ki ga je v Desusu in koaliciji pravkar sprožila enostavna menjava ministra za lokalno samoupravo - dokazuje, da tudi na videz najbolj absurdna zadnja možnost sploh ni najmanj verjetna.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
