Tiskane izdaje
Včasih so bralci svoj pogled na svet medijem lahko sporočali samo v pismih. Pred objavo so jih uredniki prebrali, od avtorjev pa so terjali celo domači naslov. Ker so morali pisci svoje odzive odnesti na pošto, je minilo dovolj časa, da so se razgrete glave shladile in da vse besede, ki bi jih kdo pozneje lahko obžaloval, niso prišle do naslovnika. Bralci še danes pišejo pisma, ki jih tiskani mediji tudi objavljajo, vendar je čas od odziva, velikokrat predvsem čustvenega, do pošiljanja elektronske pošte veliko krajši, sledljivost avtorjev pa težja.
Ko pa so se mediji preselili tudi v virtualni svet interneta, so anonimni bralci začeli pisati v samoti svojih sob. Sčasoma je splet postal gojišče sovražnega govora in zaradi tega se je marsikatera družbenokritična in pomembna razprava končala, še preden se je začela. Kajti mnogi, ki so imeli kaj povedati, niso želeli biti v družbi anonimnih bruhalcev ognja.
Brez možnosti
Sistem varnega pristana
Seveda so izjeme, ki jim je žaljivi in celo sovražni govor uspelo ukrotiti. Primož Bratanič iz portala Slo-tech pravi, da so že zelo zgodaj vedeli, kaj želijo, in so zato to področje tudi učinkovito uredili. Niso pa tega naredili vsi. »Sodba ESČP sporoča, kako zelo pomembna je v današnjem svetu ureditev sistema varnega pristana, ki omogoča neposredno objavljanje prispevkov uporabnikov, in kam vodi nespoštovanje omejitev imunitete, ki jo določajo evropske direktive. Medij ima imuniteto za vsebino, torej zanjo ni odgovoren, dokler ne ve za njeno protipravnost. Če pa ve in ne ukrepa, je zanjo odgovoren po splošnih predpisih.« Toda, opozarja, vprašanje je, ali zaradi takih izjem potrebujemo zakonodajo. »Če bo moral vsak medij pred objavo prebrati in odobriti komentar, se lahko poslovimo od interneta, kot ga poznamo zadnjih dvajset let, pa tudi od storitev, na katere smo se navadili, denimo You Tuba in vseh drugih, ki omogočajo izmenjavo uporabniških vsebin.«
Pozivi k linču
Da se mediji preredko odzovejo na žaljive komentarje, čeprav bi se po njegovem mnenju morali, meni tudi kriminolog dr. Dragan Petrovec. »Celo v pogovornih oddajah jih dopustijo v imenu domnevne demokracije.« To dopuščajo tudi, ko je sogovornik žaljiv, nestrpen, celo sovražen, čeprav bi ga voditelj lahko opozoril, da se mu zdijo njegove besede neprimerne.
Žalitve in sovražni govor ustvarjajo vzdušje vsesplošnega sovraštva v družbi. Če se jim ne zoperstavimo, sporočamo, da je s takim početjem vse v redu. »Skrajno vulgarni in žaljivi komentarji se pojavljajo tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali. Presenetili so me, denimo, zapisi pod člankom o pianistu Langu Langu. Na nekem šahovskem forumu pa so se razpravljavci začeli celo zmerjati. Ne znam oceniti, ali je svet slabši ali boljši, ker ljudje tako in ne kako drugače sproščajo frustracije, vsekakor pa menim, da je treba dosledno sporočati, da je tako početje slabo. «
Sodba ESČP bo mogoče uredila področje spletnih komentarjev. Vendar življenje prehiteva pravo. Uporabniki twitterja in facebooka že pozivajo k linču ljudi, ki jih ne poznajo, ker so jim tako ali drugače stopili na žulj. Plačanci odpirajo lažne profile, da v imenu svojega naročnika diskreditirajo nasprotnika ali širijo propagando.
Kdaj bodo te zgodbe dočakale sodni epilog? Spletni portal Delfi je članek, ki je sprožil sovražne odzive v komentarjih, objavil leta 2006.
