Na športnike ponosni, dokler prinašajo medalje

Primož Kozmus se vrača domov, se bo vrnila tudi njegova ideja o doživljenjski renti?

Objavljeno
06. avgust 2012 22.36
Anže Božič, Mario Belovič, N. R., notranja politika
Anže Božič, Mario Belovič, N. R., notranja politika

Ljubljana – »Zdaj bo treba zaslužiti za penzijo, saj človek v Sloveniji niti po 16 medaljah z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev še nima pokojnine,« je po vrnitvi iz olimpijskega Londona izjavil veslač Iztok Čop in spomnil na polemike o statusu športnikov po končani karieri.

Veljavna zakonodaja predvideva relativno skromno socialno varnost za vrhunske športnike, ki končajo svojo športno pot. Dobitniki olimpijskih odličij so bez plačila dohodnine upravičeni do enkratne nagrade za rezultat, ki jim jo izplačata olimpijski komite in ministrstvo za izobraževanje. Manj uspešnim športnikom pa po končani karieri ostane le še možnost, da v svoji tekmovalni panogi po hitrem postopku pridobijo trenersko licenco.

Primož Kozmus je zato pred štirimi leti predlagal doživljenjsko rento za dobitnike olimpijskih odličij, a mu s pobudo ni uspelo. »Slovenija tega ne bi prebavila. Čeprav dobitniki medalj ob vrnitvi vidijo, kako zelo so ljudje ponosni nanje, in se jim zdi fer, da bi to lahko unovčili. A si po drugi strani številni mislijo: jaz moram delati vse življenje, ti boš pa enkrat vrgel kladivo in boš od tega živel,« slovensko realnost ocenjuje nekdanji minister za šolstvo in šport Igor Lukšič, ki se je v svojem mandatu ukvarjal s Kozmusovo pobudo.

Podobno je še v prejšnji državi predlagal olimpijski zmagovalec Miro Cerar, v začetku devetdesetih pa tudi Iztok Čop, razlaga Lukšič, ki kakšno iniciativo športnikov pričakuje tudi po tokratnih olimpijskih igrah.

Zaposleni, a za določen čas

Naši vrhunski športniki so v času kariere za določen čas zaposleni predvsem v državni upravi, in sicer v policiji, vojski in na carinski upravi. Pogodbe o zaposlitvi jim podaljšujejo vsako leto, če izpolnijo kriterije po mednarodnem razredu, vendar ne dlje kot do 45. leta starosti.

Ker skrbijo za mednarodno prepoznavnost države, jim pripadajo enake pravice kot drugim zaposlenim in so zanje namensko sistemizirana delovna mesta. Tistim, ki so v svetovnem razredu se – na policiji – posebni status lahko podaljša do dveh let, a če športnik izgubi svoj status, izgubi tudi pogoje za zaposlitev.

Načeloma delodajalec ob prekinitvi pogodbe – če je športnik za to prizadeven – išče možnost za redno zaposlitev na ministrstvu. Za podaljševanje pogodbe je odgovorna koordinacija, ki jo vodi direktorat za šport na superministrstvu Žige Turka.

Po športni karieri lahko vrhunski športniki, ki so zaposleni v državni upravi, v njej ostanejo še dve leti. Drugi, ki niso zaposleni v državni službi in so vpisani v razvid ministrstva za šport, imajo dohodninski položaj, ki je primerljiv s samostojnimi kulturnimi delavci; priznano imajo zmanjšanje davčne osnove od dohodka iz dejavnosti.

Varčevalni zakon je na njih vplival enako kot na druge kategorije javnih uslužbencev: sklestil je izredne pokojnine, ki jih prejemajo nekdanji vrhunski športniki, poleg tega pa jih je doletelo znižanje plač. Na zaposlovanje varčevalni ukrepi niso vplivali.

Športniki v vojski in policiji

Generalna policijska postaja ima posebni oddelek za vrhunske športnike – Policijsko akademijo. Ta skrbi, da se vključujejo v promocijo policije, za športno izobraževanje in dvigovanje športne kulture v policiji ter sodelovanje na državnih in mednarodnih prvenstvih.

Vrhunski športniki v policiji so med drugim telovadec Mitja Petkovšek, boksar Dejan Zavec, plavalec Peter Mankoč in plavalka Sara Isaković, smučarka Tina Maze, skakalci Jernej Damjan, Robert Kranjec in Jurij Tepeš, veslači Iztok Čop ter brata Jan in Luka Špik.

Posebno športno enoto ima tudi Slovenska vojska (SV). Tam je zaposlenih 63 vrhunskih športnikov in športnic ter pet trenerjev.

Javnosti bolj znani so telovadec Aljaž Pegan, troskokašica Marija Šestak, strelec Rajmond Debevec, metalec kladiva Primož Kozmus, alpski smučar Andrej Jerman, nekdanja tekačica na smučeh Petra Majdič, biatlonka Teja Gregorin ter judoistki Urška Žolnir in Lucija Polavder.

Diskretni čar politike

Šport in politika se lahko prepletata - tudi tako, da se športniki po končani karieri odločijo za vstop v politiko. V sedanjem sklicu parlamenta sta poslanca tudi nekdanja vrhunska športnika - košarkar Peter Vilfan in atletinja Alenka Bikar, oba v Pozitivni Sloveniji.

Na listi SDS sta kandidirala bivša nogometni reprezentant Miran Pavlin in alpska smučarka Katja Koren Miklavc.

Za SD pa so se za poslanska mesta potegovali nekdanji plavalec Borut Petrič ter rokometašici Anja Frešer in Tatjana Polajner.

Na listi LDS je na volitvah za evropski parlament kandidirala legendarna teniška igralka Mima Jauševec, na lokalnih volitvah pa Tone Vogrinec.

V politiki se je nekaj časa udejstvoval tudi olimpijec, nekdanji kanuist Andraž Vehovar, ki je bil celo glavni tajnik SLS. Zdaj pravi, da se v politiko zagotovo ne namerava več vrniti.

Eden najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov, junak (tudi) olimpijskih iger v Londonu Iztok Čop, pa je bil eden od pobudnikov kandidature Zorana Jankovića pred zadnjimi volitvami.

Politiki se zavedajo, kako pomembna je za pridobivanje glasov volivcev podpora uglednih imen iz sveta športa. Tako je pred volitvami leta 2008 celo izbruhnila manjša afera, ker je SDS v svojem predvolilnem biltenu objavila izjavo znanih Slovencev, med njimi smučarja Jureta Koširja, a, kot se je pokazalo, brez njihove privolitve. Stranka se je za »nesporazum« Koširju in drugim opravičila.