Tiskane izdaje
Henrik Gjerkeš je ta teden postal novi minister za regionalni razvoj in samoupravo. Na premierovo zadovoljstvo se je vlada konsolidirala, na nezadovoljstvo večine v poslanski skupini Desusa se je njihova stranka dezintegrirala. Imenovanje naj bi bilo na državni ravni torej vložek v regionalizem in samoupravo, vendar je že na ravni matične stranke delovalo kot vložek v centralizem in samovoljo. Tako je namreč problem, ki je nastal pri odločanju o kandidatu, postavil poslanec Vili Rezman, z argumenti podpore pa mu je sledil tudi vodja poslanske skupine Franc Žnidaršič. Očitki so leteli na predsednika stranke Karla Erjavca, češ da je ministrskega kandidata izbral na lastno pest, mimo strankarskih procedur in mimo zborničnih principov stranke. Erjavec je vrnil udarec in, kakor je pojasnil, »zaradi velikega razburjenja na terenu« predlagal izključitev Rezmana iz poslanske skupine Desusa. Na tej točki šele se je zadeva preobrnila v pravi problem. Z željo po prevzorčenju parlamenta je namreč posegel v ustavno kategorijo avtonomnosti poslancev.
Zgodba je bila, če sledimo izpovedi poslancev, najprej videti vsakdanja. Izpraznjeno ministrsko mesto pripada stranki Desus, zato je ta evidentirala enajst kandidatov. Trinajstega oktobra je Erjavec poslansko skupino obvestil o tem in ji predstavil tri kandidate. Vodja skupine Žnidaršič je s predlogom nato seznanil poslance ter hkrati preložil dopis štirih kandidatov, ki jih je predlagal ljubljanski odbor stranke. Poslanci se z Erjavčevimi predlogi niso strinjali, dali pa so mu možnost, da jih v postopku evidentiranja predstavi. Preden je bil postopek končan, tako poslanca, pa je Erjavec koalicijskim partnerjem že predstavil Gjerkeša.
Objektivna dejstva so naslednja: poslanci so se s predsednikom stranke razšli v mnenju, kdo je najprimernejši kandidat. Postavljeni so bili v položaj, ko naj bi podprli Erjavčevega kandidata, kar je končno tudi storilo pet od sedmih poslancev Desusa. Sledila sta inventura zapleta in Erjavčev poračun v obliki predloga o izključitvi Rezmana. Posledice predloga pa so videti takole: Če bi stranka Desus poskušala Rezmana izključiti iz poslanske skupine, bi zagrešila dvojno napako. Najprej to, da poslancu odreka avtonomno presojo v parlamentu, kar je njegova pravica, ki izhaja iz 82. člena ustave. Potem pa še to, da presojo odreka sami poslanski skupini, ki dejansko je del parlamenta in bi bila kot taka torej edina pristojna izreči se o primernosti ali neprimernosti svojega člana.
Toda sporočilo Karla Erjavca je bilo bržkone globlje in širše. Najprej je bilo razumeti, da sta vlada in stranka nad poslanci, kar ni v skladu z ustavno delitvijo vej oblasti. Potem pa je bilo tudi razumeti, da je njegova osebna karizma predsednika stranke nad političnimi sodelavci, med katerimi so tudi takšni (Žnidaršič), ki predstavljajo enega od stebrov stranke. Erjavec je postavil avtoritarni vzorec vodenja, ki se tudi pri drugih strankah kaže kot problem, čeprav je tudi res, da je z osebno karizmo veliko pripomogel k politični razširitvi Desusa. Prav zaradi tega zadnjega dejstva se zdi, da so poslanci popustili. Ker so že pred volitvami v izhodišču sprejeli in spodbudili Erjavčev slog, zdajšnji konflikt težko pripeljejo do konca. Seveda s tem tudi prevzemajo posledice prihodnjih konfliktov, ki se zdijo neizogibni. Zlasti v luči manjšega soupravljanja in centralizacije stranke.
Iz sobotne tiskane izdaje Delo
