Tiskane izdaje
»Ves čas sem ji govoril, da se to ne bo zgodilo,« pravi Shiar Abdi, režiser filma Pot do Aleppa (Das Weg nach Aleppo), ki je do pred desetletjem živel v Kobaniju, svojima daljnima sorodnicama pa se je na poti pridružill po odpovedi snemanja novega filma na vojnem žarišču zaradi vdora sil Islamske države (IS).
»Toda ko nas je slovenska policija okoli 20. ure prestregla po prehodu čez državno mejo na Obrežju, nas je ločila. Ker nisem begunec, sem zaradi ilegalnega prestopa meje moral plačati 250 evrov kazni, Nujeen in njeno 25-letno sestro Nisrin pa so prepeljali v Brežice,« pripoveduje Abdi.
Sestri sicer nista postali ujetnici zapora, a kljub temu ju je v improviziranem sprejemnem centru za begunce v garaži policijske postaje v Brežicah od svobode ločila dvometrska ograja. In kar je za mladega človeka, ki hrepeni po svobodi, morda še huje, se je pretrgala tudi njuna vez z normalnim svetom.
»Ne vem, ali sta še tu, ne vem, na koga naj se sploh obrnem,« nam je sredi včerajšnjega dne razlagal Abdi pred policistom, ki je do policijske postaje ob zapornicah spuščal mimo le avtomobile policistov in drugih akterjev, vključenih v uradni državni sistem ravnanja z begunci.
V skoraj mesecu dni se je prvič fizično ločil od sester: »Do zdaj so me povsod obravnavali kot begunca. Slovenski policisti pa so prvi videli mojo vozniško dovoljenje,« pravi režiser, ki potuje z majhno kamero.
Koga sploh vprašati
»Je kje tu najstnica na vozičku?« sem vprašal policista, ki ga dobro poznam. Njegov kolega ga je takoj za tem poklical k sebi. Naključno? Glede na podoben dogodek v sredo zvečer na železniški postaji v Dobovi morda niti ne.
»Komaj sem prišel v službo, a za zdaj ju nisem videl,« smo imeli več sreče v drugem poskusu. Tudi uradna policijska predstavnica za medije na PU Novo mesto nam na daljavo ni »znala« pomagati: »Zaradi varovanja osebnih podatkov te informacije ne smemo posredovati, tudi režiserju ne.« Od policista z višjim činom smo nato le izvedeli, da sta sestri še vedno na policijski postaji. Po tem, ko sta že premagali dolgo pot iz Turčije, so ju skladno z navodili Erjavčevega zunanjenega ministrstva nameravali vrniti na Hrvaško ali, če ju tam ne bi sprejeli, namestiti v enega od centrov v Sloveniji, kar naj bi po zagotovilih policista režiser dobro vedel. »Z njima sem zadnjič govoril v sredo ob desetih zvečer. Prespal sem v hotelu, od takrat ne vem, kje sta,« nam je odvrnil Abdi. Čez dan je iskanje rešitve za sestri, katerih pot spremlja tudi angleški BBC, postala ena od prioritet brežiških policistov.
»Težko ocenjujem delo slovenskih organov,« je med čakanjem na razplet dejal Abdi: »Države na prihod beguncev niso pripravljene. Bili smo med prvimi, ki smo prišli na Hrvaško. Vpisali smo se na neki seznam. Pred številko sto so se zmotili in popis ustavili za poldrugo uro. Če so nas v Grčiji hitro spustili naprej, so nas na Hrvaškem pustili čakati, ker niso vedeli, kaj naj naredijo. Nato je isto noč prišlo 5600 beguncev. Prstne odtise so vzeli le redkim, saj države nočejo imeti registriranih beguncev.«
Most nesvobodne Evrope
Trojica je iz Zagreba do naše meje prišla s taksijem in jo nevede prečkala po mostičku, ki je eden od simbolov nesvobodne Evrope. Od Napoleona je povezoval slovensko vas Obrežje in hrvaško Bregano v skupen kraj, po osamosvojitvi pa so most zaprli in domačini so nanj spet lahko stopili šele lani, ko so ga ob obletnici vstopa hrvaške v EU za proslavo odprli za pet ur. »Kot da bi povezali Severno in Južno Korejo,« so bili takrat ganjeni domačini. V sredo je most birokratsko nečloveško ločil še sorodnike, na tiste z evopskim potnim listom in tiste z zgolj sirskim. Kurd Abdi kljub temu verjame, da bo Nujeen dosegla svoj cilj in v Nemčiji začela novo življenje: »To v prevodu tudi pomeni njeno ime. Gre za zelo bistro deklico, ki ni nikoli obiskovala šole, govori pa arabsko, kurdsko, angleško in nemško. Želi si samo zaživeti novo življenje.«
