Nadzor nad varnostjo in učinkovitostjo zdravil ni ustrezen!

Združenja bolnikov v zadnjih letih vse glasneje opozarjajo na nedoslednosti pri uvajanju novih zdravil in zdravljenj, ki da morajo biti dostopna vsem bolnikom enako, ne glede na vrsto bolezni. O tem, kakšna je na Slovenskem dostopnost do zdravil in kolikšen (sistemski ali osebni) problem predstavlja uvajanje novih, je na konferenci Skupaj zmoremo vse spregovorila prof. dr. Tanja Čufer, ki je svoje ugotovitve utemeljila (tudi) na 25-letnih delovnih izkušnjah. Pri tem je opozorila na kar nekaj težav, med drugim na številne nepotrebne formalizme in birokracijo pa tudi na akademske multidisciplinarne raziskave, ki zaradi visokih stroškov postajajo prava redkost.

Po njenem prepričanju je pri zdravilu najpomembnejša varnost, šele nato učinkovitost. Glavno težavo pri uvajanju oziroma dostopnosti zdravil pa seveda predstavlja cena, pri čemer je prof. Čuferjeva prepričana, da bi bilo (zlasti pri onkoloških zdravilih) treba nujno zagotoviti oziroma omogočiti dodatna pogajanja s proizvajalci. Res je sicer, da boljša zdravila omogočajo boljše preživetje, pri čemer pa se ji tudi do 100-kratno zvišanje cen zdi preprosto nevzdržno.

 

Pred dobrim desetletjem je bila Slovenija drugim državam zgled hitrega uvajanja onkoloških zdravil, pred sedmimi leti je ta praksa zastala, zdaj je znova bolje. Resnični problem je drugje: v Sloveniji ni kriterijev, kakršne imajo v drugih razvitih državah - konkreten primer je izračun QALY (kakovosti prilagojeno leto življenja), pri čemer je natančno izračunano, koliko država lahko nameni za konkretno zdravljenje, ki bo obolelemu dokazano pomagalo in izboljšalo kakovost njegovega življenja. V Bruslju, denimo, takšen znesek na pacienta znaša do 40.000 evrov, za Ljubljano takšnega podatka ni.

 

Manjka nadzor nad učinkovitostjo zdravil

 

Prof. Čuferjeva je prepričana, da je s (pre)hitrim uvajanjem novih zdravil mnogoče povzročiti več škode kot koristi. Predvsem potem, ko je dostopnost do konkretnega zdravila že zagotovljena, pogreša nadzor nad njegovo učinkovitostjo.

 

»Ko zdravilo vstopi v sistem, je nadzor nad varnostjo in učinkovitostjo neustrezen - in tega ni mogoče rešiti s smernicami,« meni internistka-onkologinja. Po njenem mnenju je pozitivna usmeritev novost, po kateri bodo odločitve o zdravilih, ki so bile doslej pri nas razpršene, vključene v en organ. Ta naj bi poskrbel za enako dostopnost peroralnih (tablete, kapsule ...) in parenteralnih zdravil (infuzije), ki je zdaj neupravičeno raznovrstna.

 

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela