Naglavni greh promet

Konec leta 2006 sprejetega operativnega programa zmanjšanja emisij toplogrednih plinov Slovenija, milo rečeno, ni upoštevala. Nekako je v zraku še viselo upanje, da nam bodo gozdovi prinesli dovolj odpustkov. Zdaj, ko prihajajo podatki o lanskih emisijah, je to upanje dokončno izhlapelo. Še več, kar se je, mimogrede, nakazalo konec leta 2005 s podatki za leto 2004, ko je Slovenija spet dosegla raven emisij iz izhodiščnega leta 1986, plačevati bomo morali desetmilijonske kazni v obliki emisijskih kuponov, morda pa še v kateri drugi obliki, če pristanemo na evropskem sodišču.

Lani smo v zrak spustili približno milijon ton toplogrednih plinov, izraženih v ekvivalentih ogljikovega dioksida, preveč. Skupaj s ponori, ki znašajo 1,32 milijona ton, bi lahko lani Slovenija izpustila dobrih 20 milijonov ton. To bi bilo predvideno osemodstotno zmanjšanje emisij v primerjavi z letom 1986. Smo torej pet odstotkov nad kjotskim ciljem in še na slabše gre. Edina svetla točka bi, cinično, utegnila biti letošnja gospodarska kriza, ko se je zmanjšala poraba energije, celo Slovenija je pri elektriki samozadostna. Kljub temu da jo proizvaja tudi v tehnološko še preveč zastarelih termoelektrarnah.

Manjša svetla točka za državo bo to zlasti zato, ker ji gre najslabše v prometu, bolj ali manj pričakovano, glede na slovensko ljubezen do jeklenih konjičkov. Noben drug ukrep ne more uravnotežiti naraščanja emisij iz prometa. Drugače, če bi za promet veljala enaka pravila kot za druge dejavnosti, ne bi bilo nobenih težav. Ampak avtomobilska industrija ni kakor druge dejavnosti, to se je letos še zlasti nazorno pokazalo. Nekaj krivde za slovensko preseganje kjotskega cilja tako lahko mirno preložimo na nemoč evropske komisije, da bi uvedla omejitve izpustov pri novih avtomobilih. Po ocenah bi te omejitve slovenske izpuste na leto zmanjšale za 300.000 ton, v Evropski uniji pa bi se emisije od leta 1990 do 2005 namesto za 7,9 zmanjšale za kar 14 odstotkov.

Večji del krivde pa seveda ostane Sloveniji. Že pred časom je z ministrstva za okolje na vlado romal predlog, da bi avtomobile z visokimi emisijami, zlasti športne terence, visoko obdavčili, tudi nad 30 odstotkov. Nasprotno pri nakupu varčnih avtomobilov davka skoraj ne bi bilo. A je ministrstvo za finance temu nasprotovalo. V novem operativnem predlogu vlada uvaja vsaj na prvi pogled bolj pravično novo trošarino na gorivo, do dva centa na liter.

Skoraj gotovo je, da to ne bo dovolj. Polnjenje 70-litrskega rezervoarja bi se podražilo za slab poldrugi evro, niti ne dovolj, da bi se z ljubljanskim mestnim avtobusom dvakrat peljali. In dodatno, ne odtehta »pravice« nekaterih, da se pripeljejo naravnost pred vrata trgovine. V Sloveniji smo po številu avtomobilov na prebivalca že leta v vrhu držav Evropske unije, poleg tega nam je za tovornjake iz bližnje in daljne okolice uspelo urediti dokaj spodobne cestne povezave, vključno s poceni gorivom. Približno 600.000 ton ogljikovega dioksida uradno izpuhajo tovornjaki, ki zgolj prečkajo Slovenijo.

V desetih letih se je cestni promet v državi povečal za 71 odstotkov, železniški prevoz pa se je za 40 odstotkov zmanjšal. Industrija je tudi pri nas na tovornjake preselila svoja skladišča, v službo in opravkih pa ljudi ne vozijo več vlaki in avtobusi, temveč avtomobili. Vozovnice za javni prevoz namesto povrnitve potnih stroškov so že leta zgolj predlog. In dokler bo oprtni vlak od Luke Koper do madžarske meje vozil 12 ur, tudi tovornjaki ne bodo šli na vlak.

Za denar, s katerim si bo morala Slovenija zdaj zgolj kupovati mir, bi lahko v preteklih letih več kot podvojila subvencije za javni promet ali pa več kot potrojila subvencije za energetsko prenovo stavb. A takrat denarja za to kar ni bilo. Javni prevoz je dodobra propadel. Še izvajanje pravilnika o energetski učinkovitosti stavb so z letošnjega 1. julija prestavili na prihodnje leto. Ne nazadnje, Slovenija bi se stvari morda lahko lotila tudi bolj ambiciozno in vložila kupček denarja v nakup tehnologije za izdelavo sončnih celic. Približno toliko, kot bo plačala za emisijske kupone v štirih letih.

Predvsem pa bi morala začeti upoštevati lastne odločitve, ne pa po treh letih vedno znova preprosto ugotavljati, da jih pač ni. Prav zato bi bilo verjetno precej smotrno službo vlade za podnebne spremembe hierarhično postaviti nad ministrstva in ji dati temu položaju primernega vodjo. Drugače bomo vedno znova padali v isto past. Enkrat bodo to dovoljenja za večje industrijske onesnaževalce, drugič prašni delci pa smetišča in emisije ... Vse je povezano in vse nas tako ali drugače obvezuje.

Iz torkovega Dela.