Naj se še kdo znajde!

Brcanje mivke v peskovniku ali resna zunanjepolitična dejavnost države, ki se bo čez manj kot poldrugo leto za pol leta znašla na čelu Evropske unije in se bo morala, hočeš nočeš, ukvarjati z veliko večjimi problemi od slovenskih notranjih razprtij na najvišji ravni?
Ali smo res že tako daleč, da se bomo v naši državi vsi po vrsti, mediji očitno še posebej, bolj kakor z drugim ukvarjali s tem, zakaj se je nenadoma zgodilo, da predsednik države ni šel v New York na redno – torej načrtovano – zasedanje generalne skupščine Združenih narodov, ali pa z njegovo še bolj odmevno napovedjo, da se zaradi pomanjkanja denarja odpoveduje celo oktobrskemu državniškemu obisku pri španskem kraljevskem paru.

Kralj Juan Carlos česa takega verjetno še nikoli ni doživel in verjetno tudi ne bo pozabil. Uradno nam sicer sporočajo, da glede tega ne bo posebnih težav, a glede na stroga kraljevska proceduralna pravila in gnečo pred kraljevimi vrati, bomo verjeli šele takrat, ko se bo predsednik republike res odpravil v Madrid, z avtom ali letalom. Vsekakor je lahko za našo državo neprijetno, ker je zaradi neuresničenega dogovorjenega obiska v Španiji ostal zanj prikrajšan kakšen drug svetovni državnik. Takšni obiski se na protokolarni ravni pripravljajo dolgo.

Zadeva postaja že naravnost groteskna, saj se čedalje bolj zdi, da so se na najbolj nemogoč način v javnosti razkrila stara nasprotja na domačem prizorišču, ki morda niti nimajo toliko opraviti s političnimi razlikami kakor z medsebojno nestrpnostjo. Obeh predsednikov, mislim pa, da vsaj nekoliko že tudi zunanjih ministrov, prejšnjega in sedanjega. Naj se znajde, kdor se še more!

Po eni strani je jasno, da je bil večji del letošnje Drnovškove dejavnosti kot trn v peti Janševe vlade, saj je bilo nekajkrat razumeti, kakor da prvi deluje, ker pač drugi zamuja. O tem smo se lahko prepričali večkrat. Denimo takrat, ko se je predsednik republike s svojimi svetovalci odločil, da bo aktivneje posegel v kosovsko razpletanje ali pozneje, ko je opravil nekaj državniških posegov v slovensko-hrvaške odnose – slednje je, na primer, nedavno okronala njegova izjava, s katero se je distanciral tudi od naglega »policijskega posega« pri Hotizi, češ da je v tem primeru odpovedala predvsem diplomacija.

Drnovšek je tudi na svojih tiskovnih konferencah rad povedal, da se za nekatere akcije odloča preprosto zato, ker je prepričan, da mednarodna skupnost ali diplomacija preveč zamujata. Prav tako blizu te miselne sheme je njegovo prizadevanje za odpravo humanitarne krize v Darfurju: ker jo je nemara preveč povezal z ambiciozno zamislijo, da bi hkrati podrezal še v tamkajšnje politične razmere. A Darfur vseeno ostaja na njegovem dnevnem redu, čeprav bo najbolje, da predvsem s humanitarnim nabojem.

Če bi ostali pri tem, kar smo vedeli še pred nekaj dnevi, bi verjetno povsem zadostovalo. Navadili smo se pač na misel, da letos očitno ne bo dovolj denarja za tako razvejeno Drnovškovo mednarodno dejavnost, čeprav ni mogoče razumeti, zakaj tudi v njegovem uradu niso načrtovali višjih zneskov. Pa ne, da bi jih še tam presenetila njegova letošnja veliko večja živahnost? Prav tako dobro vemo, da ne gre zgolj za denar: predsednikov urad, in nič manj spletna stran Gibanja za pravičnost in razvoj, sta nam nekajkrat postregla s tem, da se dodatnemu denarju naposled odpovedujejo, in to »zaradi nekonstruktivnega in večkrat celo žaljivega odnosa vlade do institucije predsednika države«.

Toda naj si o teh stvareh mislimo kar koli – pogled na Delov internetni forum je glede tega naravnost grozovit –, zagotovo se lahko vrnemo k misli z začetka tega sestavka. Zunanji minister Rupel ima mogoče res prave argumente, ko trdi in španskemu kolegu javno sporoča, zakaj da je bil Drnovškov državniški obisk v resnici odpovedan, toda dopustiti mora tudi, da podvomim, ali je v tem res deloval modro in dovolj državniško. Španskemu zunanjemu ministru bi te stvari lahko nekoliko na ušesa povedal v New Yorku, vprašljivo pa je, ali je nujno po njegovem pismu Špancu Moratinosu pred našo in tujo javnostjo prati domače politično umazano perilo. Umazani smo kar vsi po vrsti, tuji veleposlaniki pa se hahljajo, saj toliko o nas še niso mogli poročati.

V torek bo izredna seja odbora državnega zbora za zunanjo politiko. Namenjena sicer drugima temama, a ta bi sodila na prvo mesto.

Iz ponedeljkovega Dela