Najdražji uradniki delajo v Solčavi

Ljubljana – En zaposleni na občini Šenčur skrbi za 858 občanov, v Kostelu pa le za 37, za bruto plače obeh pa gre po 20.000 na mesec. So torej v eni najmanjših občin 23-krat bolj potratni kot v Šenčurju in zaposlujejo preveč ljudi? Enopomenskega odgovora ni. Statistika kaže, da so naši uradniki zelo različno upravljavsko usposobljeni, a realnost je bolj uravnotežena.

V upravah 212 slovenskih občin je skupaj z organi skupnih občinskih uprav s področja javnih služb, inšpekcij, prostora, redarstva in drugih zaposlenih 5160 ljudi. Septembra je žakelj za njihove bruto plače tehtal skoraj devet milijonov evrov; na leto to znese okoli 110 milijonov. Že leta 2013 je ministrstvo za javno upravo ugotavljalo, da se število zaposlenih v občinskih upravah v nasprotju z državno upravo povečuje. Po podatkih računskega sodišča se je s povečevanjem števila občin povečevalo tudi zaposlovanje v občinskih upravah: med letoma 2001 in 2010 za več kot tisoč uradnikov. Po letu 2010 se je število začelo zmanjševati.

Upravljalska sposobnost - mestne in majhne občine. Infografika: Delo

Štiri izjeme

Prvotno naj bi občinske uprave imele po enega zaposlenega na tisoč prebivalcev. A tega merila ne izpolnjuje nobena. V občinah z 2000 prebivalci porabijo četrtino proračuna za uradnike, administracijo in funkcionarje. En občinski uradnik »bedi« povprečno nad 426 prebivalci. Izjeme, ki od statističnega povprečja najbolj odstopajo, so štiri: navzgor Šenčur in Turnišče, navzdol Kostel in Solčava. Statistika kaže, da v eni najmanjših slovenskih občin, Kostelu, za plače 17 zaposlenih namenijo skoraj tretjino denarja, namenjenega primerni porabi, v Šenčurju z desetimi zaposlenimi pa le pol odstotka. Podobno neizprosna je statistika v primeru Turnišča in Solčave. Iz podatkov ministrstva za finance je razvidno, da ima Turnišče z dobrimi 3200 prebivalci zaposlenih šest ljudi ali 1,5-krat več kot Solčava (4), a en turniški uradnik »služi« skoraj stokrat več občanom – 818 – kot solčavski – le 86.

Infografika: Delo

»Statistika kaže izkrivljeno sliko«

Lili Butina, županja Kostela, pravi: »Statistika kaže izkrivljeno sliko, saj sva v ožji občinski upravi za polni delovni čas zaposleni le dve, poleg mene še administratorka, direktorica občinske uprave pa je zaposlena za 25-odstotni delovni čas, v Medobčinski upravi občin Kostel in Osilnica (MUOKO) jih je 14, vsi pa se štejejo za zaposlene na Občini Kostel, ker je tu sedež MUOKO; 13 je zaposlenih za polni delovni čas, vodja medobčinske uprave pa za 75-odstotni delovni čas. V stroških dela (20.000 evrov bruto mesečno) so všteti tudi stroški za plače ljudi na javnih delih v režijskem obratu, ki deluje v MUOKO.«

V Sloveniji je v eno ali več skupnih občinskih uprav združenih 94 odstotkov občin, zbirka podatkov o »delitvi« zaposlenih na ožje občinske in SOU pa je precej nepregledna. V državi s prstom kažejo na občine, ki da si očitno ne želijo transparentnega vpogleda. Za primerjavo, kako statistika lahko ustvari napačno sliko stanja: če bi imela Ljubljana toliko zaposlenih na prebivalca kot statistično Kostel, bi moralo v Jankovićevi upravi delati 7790 oseb; dela jih 577 … Z upoštevanjem realnega stanja, da eden od dveh zaposlenih v ožji kostelski upravi obravnava po 319 občanov, pa tudi Kostel pade v zlato sredino oziroma v državno povprečje. V tretjini občin z manj kot 5000 prebivalci en uradnik obravnava od 300 do 400 občanov.

Če statistika razglaša Kostel z več kot 50 naselji na večinoma neugodni legi v kanjonu Kolpe za najpotratnejšo med 212 občinami, pa med zvezde izstreljuje Šenčur. »Vedno smo bili skromni pri zaposlovanju,« pravi Ciril Kozjek, sicer tretji župan Šenčurja, ki je hkrati tudi ena od 16 nezadolženih občin. »Naša občina ima nekoliko premalo kadrov,« priznava, »a bomo zmogli. Za zdaj ne načrtujemo novih zaposlitev. Čeprav bi, če sem iskren, potrebovali vsaj še enega sodelavca.«

A primerjava Kostela s Šenčurjem po mnenju Lili Butina ni prava: »Šenčur ima dvanajst naselij, ki so minimalno oddaljeni od Kranja in avtoceste, z ugodnejšo starostno strukturo prebivalstva, ki ima za povrhu še povsem drugačne zaposlitvene možnosti. Ali je v vasi ena ali 50 oseb, do vseh moramo zagotoviti varen dostop, poskrbeti za komunalne odpadke in vse drugo.«

Druga kadrovsko dobro podprta občinska uprava po številu občanov je solčavska. Županja Katarina Prelesnik je vajena, da se Solčava z le 500 prebivalci in šestimi uradniki dviga iz povprečja. A realnost je tudi v Solčavi drugačna, kot kaže statistika. »Od šestih oseb so štiri zaposlene za polni delovni čas, ena za polovični in ena za 20-odstotno delovno obveznost; če seštejem delovno obveznost v urah, imamo zaposlene 4,7 osebe,« pojasnjuje Prelesnikova. V tem primeru se statistika popravi: en solčavski uradnik »oskrbi« 106 občanov; med občinami do 5000 prebivalcev jih je v tej kategoriji še enajst. Solčava ima tudi režijski obrat, ki izvaja preskrbo s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje odpadne komunalne vode. Namesto da bi za te naloge imeli zunanje komunalno podjetje, imajo zaposleno eno osebo v režijskem obratu. Podobno je s čistilko, ki skrbi za red in čistočo v objektih v občinski lasti ter v parku, na javnih površinah … »Ceneje je, da omenjene naloge izvajamo v okviru občinske uprave, kot da bi najemali zunanje izvajalce in z njimi sklepali pogodbe,« dodaja. Po podatkih računskega sodišča je bil povprečni delež odhodkov, ki so jih občine namenjale lastnemu delovanju v vseh odhodkih občin, še pred tremi leti 13-odstoten. Najmanj, 6,6 odstotka, je namenila občina Prebold, največ, 38 odstotkov pa Solčava. Povprečni obseg odhodkov, ki so ga občine na leto porabile za lastno delovanje na prebivalca, je znašal 133 evrov: najmanj – 65,2 evra – so porabili v Šenčurju, največ – 1206 evrov – v Solčavi.

Bi višja meja za ustanovitev rešila probleme upravljanja?

Občine se znajdejo po svoje. Nekatere naloge prenesejo na javna podjetja, druge najamejo zunanje izvajalce, partnerje, nekatere pa opravijo uradniki. »Manjše ko so občine, manjša je verjetnost, da bodo njihove občinske uprave sposobne nemoteno delovati,« svari Miro Haček, profesor na fakulteti za družbene vede in predstojnik centra za proučevanje upravno-političnih procesov in institucij. Zakonsko določeno mejo za ustanovitev nove občine, to je 5000 prebivalcev, bi kazalo glede na rezultate raziskave o upravljavskih sposobnostih občin po njegovem mnenju zato nekoliko dvigniti.

Zakaj so za vse krive občine?

Redni profesor na Fakulteti za družbene vede Miro Haček, strokovnjak za analizo politik in javno upravo, je upravljavske sposobnosti slovenskih občin pod drobnogled postavil v dveh raziskavah: v letih 2007 in 2012. Če je leta 2007 še tri četrtine direktorjev občinskih uprav menilo, da zaposleni vseh nalog ne zmorejo, je leta 2012 tako menila manj kot polovica. Kako pa je zdaj?

Ali velike razlike med občinskimi upravami pomenijo zgolj anomalije ali je problem morda sistemski (preveč občin, premajhne občine)? Nam manjka podjetniškega pristopa ali znanj o vodenju občin?

Slovenske občinske uprave niso potratne, seveda se najde tudi kakšna izjema, a praviloma so organizirane učinkovito in so predvsem upravljavsko sposobnejše kot nekatera ministrstva in njihove organizacijske enote. Problem niso premajhne občine, saj je povprečna slovenska občina skoraj dvakrat večja od povprečne občine v EU. Nekatere zelo majhne občine (tiste z manj kot 2000 prebivalci) imajo težave z organizacijo občinske uprave in zagotavljanjem vseh zakonsko predvidenih storitev svojim občanov, a tudi na tem področju so med občinami velike razlike.

Koliko prebivalcev naj šteje občina, da jo je mogoče spodobno voditi?

Raziskave o upravljavski sposobnosti, ki smo jih naredili v našem Centru za proučevanje upravno-političnih procesov in institucij na FDV, ugotavljajo, da je meja upravljavske sposobnosti pri povprečno 5000 prebivalcih, seveda pa obstajajo tudi med njimi občine, ki so izjema in kjer s pravim pristopom župana visoko upravljavsko sposobnost dosežejo tudi pri manjšem številu prebivalcev. Upam si trditi, da je tudi kakšna zelo velika občina, recimo mestna občina Maribor, upravljavsko manj sposobna kot katera od majhnih, a zelo agilnih in podjetniško vodenih občin, kakršni sta, recimo, Radlje ob Dravi in Zreče – pa je med njimi dvajsetkratna razlika v številu prebivalstva.

Kako naj se Slovenija učinkovito loti problema upravljanja občin ali je ta morda že prevelik? Ga je mogoče rešiti z več denarja za primerno porabo?

Problema se je mogoče najlažje lotiti tako, da bi država začela spoštovati zakone, ki jih je sama sprejela. Majhne občine se niso same ustanovile, ustanovili so jih poslanci, pri tem pa niso upoštevali lastnega zakona. Zakaj so zdaj krive občine? Zgodba se ponavlja pri financiranju občin – država spet ne spoštuje lastnega zakona, se pogaja z občinami o nečem, kar je že določeno, hkrati nastajajo nepotrebni konflikti in nasprotje med državo in občinami, namesto da bi le-te postale močna četrta veja oblasti in zagotavljale razvoj na stopnji, kjer ga država pač ne more. O tem dokazov ni treba iskati daleč: pogledati je treba le razvoj katere od majhnih občin v letih od njene ustanovitve, pa postane jasno, kam je šel denar in kaj so občani za to dobili. Recimo primer Hodoša, ki je najmanjša slovenska občina, z vidika demokratičnega razvoja pa celo za najbolj cenjene evropske strokovnjake za lokalno samoupravo vzorna občina.

Že res, da lokalna samouprava nekaj stane, a ta denar je večinoma porabljen za konkretne zadeve, od katerih imamo prebivalci jasno in otipljivo korist.