Tiskane izdaje
Saj poznate tisti rek: Kaj je najslajše v življenju? Meso ob kosti in zemlja ob meji. A medtem ko politika z mešanico strahu in pohlepa čaka na četrtkovo razsodbo arbitražnega sodišča, je ljudem ob meji dovolj predvsem birokratskih tečnosti, s katerimi se srečujejo vsak dan, še bolj pa epizodnega zanimanja za njihove kraje, tako Ljubljane in Zagreba kot tudi medijev.
Na ravnicah ob Muri, med prostranimi polji pšenice in koruze, na katerih ni prostora za Monsanto, čemur pritrjujejo vonjave po klenih domačih gnojilih, se življenje za tiste, vajene hitrega mestnega ritma, skorajda ustavi. Mnogim, ki živijo na spornih obmejnih območjih, pa se verjetno zdi, da se je ustavilo že pred desetletji.
Gospoda Viktorja iz Mirišča, slovenske vasi, ki leži znotraj hrvaškega katastra, ta je kot klin zarit v slovensko ozemlje, smo zmotili med hranjenjem na pol udomačenih damjakov. Po obveznem brizgancu (špricer) nas je popeljal po izkušnjah iz življenja na spornem območju: »Nekoč smo se hudovali zaradi pasivnosti politike, a smo danes bolj odrasli in se ne razburjamo več. Življenje je umirjeno, razumemo se dobro s sosedi, policisti in Hrvati – ti hodijo v Slovenijo delat, medtem ko hodijo naši fantje čez mejo trenirat nogomet.«
Gospod Viktor iz Mirišča. Foto: Voranc Vogel/Delo
Sodelovanja med skupnostmi na tej in oni strani meje je vse več. Lovci so denimo po 25 letih priredili skupni lov, kar je Viktorja spomnilo na to, da mora kmalu na prežo. Že štiri tedne se mu je izmikal okoliški merjasec, tako kot se je oblastem v preteklosti izmikal dogovor o meji. »Poznal sem geodete – danes so vsi pokojni –, ki so dva dni pili in jedli v Čakovcu, na koncu pa se niso zmenili ničesar, čeprav naj bi bilo med Ljubljano in Zagrebom že vse dogovorjeno,« se je nasmehnil Viktor. Zaradi negotovosti okoli meje in dodatne birokracije – gradbena dovoljenja podeljuje geodetska uprava v Čakovcih – so v vasi Mirišče, kjer je nekoč živelo od 30 do 40 ljudi, naseljene le še tri hiše.
Štefan Horvat. Video: Voranc Vogel/Delo
Politiki in uradniki so pustili izumreti skorajda celotno slovensko vas. Nad delom preteklih vlad je tako razočaran tudi Stanislav Gjerkeš, podžupan Lendave. »V evforiji, da imamo končno svojo državo, so naši politiki preprosto pozabili na ključne zadeve, vključno z mejo,« se je s kritičnim očesom ozrl na polpreteklo zgodovino: »Leta 1991 smo utrjevali meje na reki Muri. Danes prosimo nazaj ozemlja, ki smo jih nekoč že imeli. Bojim pa se, da bomo zaradi želje po dostopu do mednarodnih voda izgubili nekatera mejna območja na kopnem.«
Incidentov le še za vzorec
Z iskrico v očeh se je spominjal dogodkov okoli incidenta na enem izmed njih. Pisalo se je leto 2000, ko so v napetem ozračju pri Hotizi hrvaški policisti odvzeli dokumente treh slovenskih državljanov, čemur je nekaj domačinov oporekalo in nato z naključno, a spretno izvedeno blokado ceste na slovenskih tleh »ujelo« hrvaške može v modrem. »Tako se brani meja,« naj bi stran od oči medijev, v katerih sta mirila strasti, domačine hvalila tedanji predsednik Milan Kučan in premier Janez Drnovšek. Pestro dogajanje na meji ob Muri je doseglo vrhunec v času Janševe vlade šest let pozneje, ko so se čez puškine cevi gledale slovenske in hrvaške specialne enote.
To sta bila zagtovo dva izmed hujših incidentov vzdolž 610 kilometrov dolge kopne meje med Slovenijo in Hrvaško. Toda prebivalci večine obmejnih območij se težav večinoma ne spominjajo. »V politiko se ne mešamo, s Hrvati pa smo prijatelji,« je, denimo, povedal kmet Nikola iz Razkrižja. O tistih, ki imajo težave z mejo, je med odkrivanjem mejnega kamna – stoječ z levo na Hrvaškem in desno v Sloveniji – dejal: »Ljudje so si pogosto sami krivi. Tisti, ki izzivajo, dobijo svoje. Treba je spoštovati policiste.«
Brod na Muri pri Hotizi. Foto: Voranc Vogel/Delo
Toda ti bi lahko imeli ponekod na obmejnih območjih tudi sporna navodila. Tako vsaj špekulira Zdenko Badovinac, ki ima počitniško hišo v belokranjski vasi Dole, na jugozahodnih obronkih Gorjancev. Med hojo po gozdu se, kot pravi, »boji medvedov in policistov«. Dogodilo naj bi se že, da so kakšnega Slovenca, ki je nevede prestopil mejo prijeli, prijeli in odvedli v Jastrebarsko, kjer je moral v priporu tri dni čakati na sodnika za prekrške iz Karlovca in na koncu plačati še 1000 evrov kazni.
Hrvaški policisti v preteklosti niso povzročali težav in so se z domačini dobro razumeli. A v zadnjih treh tednih naj bi krepili aktivnosti v koncih okoli Metlike. Redno hodijo v slovenska območja, od domačinov zahtevajo dokumente, provocirajo incident, medtem ko naj bi jim slovenske oblasti odgovarjale s helikopterskimi preleti.
Zdenko Badovinac ima počitniško hišo v belokranjski vasi Dole, na jugozahodnih obronkih Gorjancev. Video: Voranc Vogel/Delo
V času našega popotovanja po meji incidentov ni bilo, niti na spornem območju Trdinovega vrha oziroma Svete Gere. Na enem najvišjih vrhov v Gorjancih nismo opazili ničesar nenavadnega, z izjemo skrb vzbujajočega kašljanja enega izmed očem skritih, a za ušesa še kako navzočih slovenskih vojakov.
Ob Dragonji nekoč ni bilo Hrvatov
Nezadovoljni z delom vlade so tudi ljudje ob Kolpi, kjer je meja resda jasno določena, vendar povzroča težave »protibegunska« ograja oziroma medijsko poročanje o njej. »Ljudje so mislili, da se bodo morali po osvežitev v Kolpi prebiti skozi žičnato ograjo,« je Andrej Majerle iz turistične kmetije v Dolu iskal razloge za nižji obisk turistov v preteklih letih.
Večji del Kolpe in prebivalcev vzdolž nje ne pozna ograje z bodečo žico, ki začne delati družbo žuborenju mejne reke bliže njenega zgornjega toka. Pred kom ograja brani Slovenijo na območjih, kjer reka deli dve strmi vzpetini, ni jasno.
Ograjam na meji nasprotujejo tako rekoč vsi v obmejnem pasu. Nekateri imajo bodečo žico na lastnih vrtovih, drugim deli kmetijske parcele in otežuje njihovo obdelovanje. Igor Maklič, čigar družina obdeluje »najlepši kos zemlje v Sloveniji« ob reki Dragonji že več kot stoletje, zaradi ograje ne more več sekati akacijevih dreves, ki mu mečejo vse daljše sence po njivi in s tem krčijo njegov pridelek.Vendar je to, se zdi, tudi njegova največja težava. S hrvaškimi kolegi nima problemov, prav tako ne z oblastmi, ki ga pustijo pri miru, ko obdeluje približno tri hektare površin iz hrvaškega katastra.
Igor Maklič, lastnik kmetijskih zemljišč ob Dragonji. Voranc Vogel/Delo
Krivica, ki jo čutijo prebivalici zaradi nerešenih vprašanj meje, se krepi z vsakim kilometrom potovanja od severovzhoda proti jugozahodu. Občutek, da so Hrvati zakorakali (pre)globoko v slovensko ozemlje, tako ni nikjer bolj prisoten kot ob meji z Dragonjo. »Od Momjana do Savudrije je bila nekoč vse Slovenija,« pravi Maklič, ki hrani dobrih 100 let star popis prebivalstva s tega območja, iz katerega je mogoče razbrati, da so tu prebivali večinoma Slovenci in Italijani, trije Nemci in – noben Hrvat.
Meje so ljudje, tudi na morju
Danes jih je na tem območju kar nekaj in najagresivnejši so prav na morju. »Z ribiči se dobro razumemo, prav tako z drugimi Hrvati, probleme nam povzroča predvsem policija,« je opisal svoje izkušnje Dušan Kmetec, dolgoletni ribič in slikar iz Pirana. Velika policijska ladja iz Zadra naj bi tako vsak dan iskala konflikte s slovenskimi ribiči, ki lovijo v »nikogaršnji« coni, kar je kljub vestnemu posredovanju slovenske policije izjemno moteče. »Politika lahko skrega narode,« je poudaril in pokazal na sporna gojišča školjk in nove boje sredi zaliva, s katerimi želijo Hrvati zakoličiti svojo mejo v Piranskem zalivu.
Dušan Kmetec iz Pirana je pozimi ribič, poleti pa se preživlja tudi s prevozi turistov. Foto: Voranc Vogel/Delo
»Ne vem, ali bo po arbitraži kaj drugače,« je zmajeval z glavo Kmetec, ki pravi, da je bilo z ribičijo nekoč mogoče preživeti tudi poleti. Danes gre tu in tam po kakšnega romba, za katerega pravi, da je najokusnejši med ribami, za dodaten zaslužek pa prodaja umetnine in na izlete vozi turiste. Nekoč je preživel nekaj ur na njegovi ladji celo katarski šejk.
»Z arbitražo bi morali dobiti veliko, vendar imajo Hrvati precej boljše pogajalce.« Dokaz, da jim je več do zmage v mejnih sporih, plapola tudi sredi Piranskega zaliva. Plavajoče prikolice ob slovenskih ribogojnicah krasijo televizijske antene, prikolico onkraj navidezne meje pa hrvaška zastava. Ne glede na to, kako bosta ravnala Zagreb in Ljubljana po sodbi arbitražnega sodišča, spremembe navideznih črt ne bodo veliko vplivale na življenja ljudi ob mejah. Mej ne določajo mejniki, temveč ljudje, ki na obeh straneh mejnikov zemljo obdelujejo in na njej živijo.
