Tiskane izdaje
Sodišče je v obeh primerih ugotovilo kršitev šestega člena evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o pravici do poštenega sojenja v razumnem roku, v zadevi Lesjak je bil kršen tudi trinajsti člen konvencije, ki govori o pravici do učinkovitega pravnega varstva na domačih sodiščih.
Slovenija je sicer pogosta gostja sodišča Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki prav letos praznuje 50. obletnico delovanja. Po podatkih za lani je po številu pritožb celo na sedmem mestu med 47 članicami Sveta Evrope, ki lahko poiščejo pomoč na tej najvišji sodni instanci na stari celini. Na zadnji dan lanskega leta je bilo na sodišču sicer nerešenih kar 97.300 pritožb. Največ jih je iz Rusije, kar 27.250 ali več kot četrtina vseh (28 odstotkov), tej največji kršiteljici človekovih pravic v Evropi pa potem po številu pritožb sledijo Turčija (11,4 odstotka), Romunija (9,1 odstotka), Ukrajina (8,5 odstotka), Italija (4,3 odstotka), Poljska (3,6 odstotka), na sedmem mestu pa je s 3200 pritožbami (3,3 odstotka vseh) že Slovenija. Za našo državo so potem Nemčija, Moldavija, Francija, Bolgarija, Češka ...
Sodišče pregleda vse pritožbe, toda številne seveda zavrne, najpogosteje v primerih, ko doma še niso bile izčrpane vse sodne poti. V zadnjih desetih letih, od leta 1998 do konca lanskega leta, je bilo v Strasbourgu tako izdanih 219 razsodb proti Sloveniji. V veliki večini primerov (205) je bila sporna prav dolžina sodnega postopka. Slovenski primeri so pred desetletjem večinoma zadevali sodne zaostanke, medtem ko so glavni problemi zdaj pristranskost sodišč, vračanje nacionalizirane lastnine in bančni depoziti v nekdanji Ljubljanski banki.
Primeri, ki so odmevali ...
V zadnjem letu dni je bilo v Strasbourgu kar nekaj odmevnih primerov, povezanih s Slovenijo. Oktobra lani je veliki senat sodišča končal skoraj desetletje dolg primer Kovačić in drugi proti Sloveniji. Gre seveda za tožbo treh varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke na Hrvaškem, ki jo je sodišče zavrglo že pred dvema letoma, veliki senat pa je to odločitev potrdil. Zgodbe je s tem konec, kajti veliki senat je zadnja instanca sodišča v Strasbourgu. Milivoj Žugić, odvetnik hrvaške strani (od treh varčevalcev, ki so se pritožili v Strasbourg, je bil lani oktobra živ samo še Marjan Mrkonjić, tako dolgo se je vlekla ta zgodba), z izidom ni bil zadovoljen. Dejal je, da se je sodišče namesto za sojenje odločilo za politiko ...
Aprila letos se je končala poldrugo desetletje dolga kalvarija Franje in Ivana Šiliha, ki sta se v Strasbourg zatekla zaradi smrti sina Gregorja Šiliha. Ta je v bolnišnici umrl maja 1993. Veliki senat sodišča je zavrnil pritožbo Republike Slovenije in potrdil prvostopenjsko sodbo, s katero je sodišče državi naložilo plačilo odškodnine staršem pokojnega Gregorja. Država Slovenija je bila spoznana za krivo kršenja drugega člena evropske konvencije o človekovih pravicah - pravice do življenja. Zakoncema Šilih je morala plačati 7540 evrov odškodnine in poravnati 4700 evrov sodnih stroškov.
So bili pa tudi primeri, ko je Slovenija tožbo v Strasbourgu dobila. To se je na primer zgodilo junija letos, ko je sodišče v primeru Stojnšek razsodilo, da Slovenija ni kršila evropske konvencije o človekovih pravicah. Franc Stojnšek je državo tožil zaradi domnevnega grdega ravnanja policije junija 2001, ko so ga prijeli in odpeljali v zapor na prestajanje trimesečne zaporne kazni, na katero je bil leta 2000 obsojen zaradi ogrožanja varnosti policista iz Rogaške Slatine.
»Novi« Evropejci s pritožbami zasuli sodišče
Evropsko sodišče za človekove pravice, ki mu zdaj predseduje 68-letni, v Tuniziji rojeni francoski sodnik Jean-Paul Costa, je brez vsakršnega pretiravanja velika zgodba o uspehu. V prejšnjega pol stoletja je z razsodbami zelo veliko prispevalo k dvigu standardov spoštovanja človekovih pravic v Evropi. Toda po padcu berlinskega zidu pred dvajsetimi leti, ko so se Svetu Evrope pridružile države iz nekdanjega vzhodnega bloka (članica danes ni le Belorusija), so ti »novi Evropejci« Strasbourg dobesedno zasuli s pritožbami. Teh je zdaj že skoraj 100.000. Sodniki so se zaradi tega znašli v nemogočem položaju. Potrebne so bile reforme sodišča, ki jih je užaljeno zavrla prav Rusija. Ta edina ni ratificirala protokola št. 14, ki bi razbremenil sodišče. Zato so se v odboru ministrov Sveta Evrope, ki mu do novembra letos predseduje Slovenija, dogovorili za začasno rešitev, za tako imenovani protokol 14 bis. Veljati bo začel 1. oktobra.
