Tiskane izdaje
Maribor – V tednu mobilnosti je v Mariboru potekala mednarodna konferenca o prometni varnosti na lokalni ravni. Čeprav je Sloveniji v zadnjih desetih letih uspelo število mrtvih in težko poškodovanih na cestah zmanjšati za polovico, smo se pridružili svetovni iniciativi za večjo varnost na cestah, po kateri bi se število žrtev do leta 2020 (znova) zmanjšalo za polovico. V Maribor, eno od treh slovenskih mest v evropskem projektu SOL – Rešujemo življenja, je prišla tudi Kathleen Elsig, regionalna vodja za Evropo in srednjo Azijo globalnega partnerstva za prometno varnost.
Lahko konkretno ocenite prometno varnost v Sloveniji?
Pri svojem delu široko po svetu predvsem veliko opazujem. V Sloveniji so zadnja leta opazne velike spremembe. Ena pomembnejših je ta, da ste moč odločanja in odgovornost za cestno varnost združili v eni sami agenciji [Javna agencija za varnost v cestnem prometu]. V veliko državah se ne ve natančno, kdo je odgovoren za prometno varnost. Ljubo Zajc [direktor agencije] pa vsak dan ve, da je odgovornost njegova. V Sloveniji je zato napredek očiten. Še pred nekaj leti ste bili ena najslabših držav v EU po številu smrtno ponesrečenih in težko poškodovanih, zdaj pa ste med najboljšimi. V skupini mladih ste celo na tretjem mestu. Čestitam.
Smo torej lahko že zadovoljni z varnostjo na naših cestah?
Seveda je dela še veliko. Zdaj je treba vključiti lokalne skupnosti, tega pa se vaša agencija zaveda in to tudi počne. V odločanje je treba pritegniti zdravstvo, nevladne organizacije, šolstvo. Lokalne skupnosti morajo vedeti, da so (tudi) one odgovorne za varnost na svojih cestah in da v Ljubljani ne morejo skrbeti za varnost ljudi, na primer, v Tolminu ali v Mariboru. Ko je enkrat vzpostavljen pravni okvir, kot je v Sloveniji, je za varnost ljudi na cestah odgovorna predvsem lokalna oblast.
Je cestna infrastruktura, ki tudi zelo močno vpliva na varnost, po vašem mnenju dovolj dobra?
V Sloveniji ste opravili odlično delo. Seveda ga je še veliko, a ko vaše ceste primerjam z drugimi državami v srednji Evropi – s Poljsko, Madžarsko, Romunijo –, je razlika ogromna.
Kakšne pa so slabosti slovenskega sistema?
Problem je dostop do podatkov. Če želijo biti lokalne skupnosti aktivne, morajo imeti dobre podatke. Vedeti morajo, kdo umira na njihovih cestah, koliko, kdaj... Če želi skupnost ukrepati, mora imeti te informacije. Do teh pa pri vas ni mogoče priti preprosto. Velika razlika je celo med podatki policije in tistimi, ki prihajajo iz zdravstvenega sistema. Ta prikazuje tudi do 70 odstotkov več nesreč kot policijske evidence.
Je torej treba prizadevanja za varnost s cest prenesti v glave posameznikov, udeležencev v prometu?
Tako je. Zavedati se moramo, da so prometne nesreče glavni vzrok smrti v Evropi, predvsem med mladimi od petega do štirinajstega leta starosti, kar je grozljivo. Pri tem pa prometne nesreče niso neizogibne in nepredvidljive kot, denimo, potresi. Mogoče jih je predvideti in preprečiti. Zato je treba spremeniti vrednostni sistem posameznikov. S sodelovanjem zdravstva, nevladnih organizacij in izobraževalnega sistema se lahko začno spreminjati življenjski slogi. Z informacijami je mogoče ljudem pomagati, da sprejmejo prave odločitve, ne le z grožnjo s kaznijo.
