Narava ima vselej prav, človek je skočil iz ravnotežja

Permakultura: v mestih, ki so neustrezno načrtovana, je narava ostala zunaj, zdaj vrtički nastajajo na strehah ali v koritih, spodaj pa je beton.

Objavljeno
24. april 2017 13.33
Urbani vrtički na strehi Srednje trgovske šole v Ljubljani 13.aprila 2017 [Srednja trgoska šola,urbani vrtički,vrtovi,vrtnarstvo,Ljubljana]
Andreja Žibret
Andreja Žibret

Ljubljana – Permakultura je praktična filozofija oziroma način življenja, ki sega na vsa področja človekovega bivanja. Res pa je, da prihaja iz kmetijstva, pravi upokojena učiteljica slovenščine Jožica Fabjan, diplomirana permakulturna učiteljica, načrtovalka in organizatorka.

Avstralski biolog Bill Mollison je skupaj z Davidom Holmgrenom leta 1974 začel razvijati temelje za uravnoteženo kmetijstvo, ki bi temeljilo na združbi dreves, grmov nižjih rastlin (zelenjave in plevela), gob in koreninskih sistemov, za katero je skoval besedo permakultura. Razumel jo je kot koristno zdužbo rastlin in živali, skupaj s takimi človeškimi prebivališči, ki so večinoma usmerjena k samostojnemu gospodinjstvu in skupnosti, ki bi se oskrbovala sama. V zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja pa je gibanje uredilo tudi delovanje v pravnem in finančnem smislu. Preučili in izdelali so najboljše možnosti za pridobitev obdelovalne zemlje in oblikovali načine etičnega poslovanja in lokalnega samofinanciranja.

Mini Nobelova nagrada za Mollisona

Omenjena avtorja sta veliko časa posvetila oblikovanju načel permakulture in ustvarjanju vrta, v katerem bi bilo čim več rastlin in živali. Strokovni krogi so bili razburjeni, ker sta povezala arhitekturo z biologijo, poljedelstvo z gozdarstvom in gozdarstvo z živinorejo, razlaga Mollison v svoji knjigi Uvod v permakulturo. Širša javnost in mnogi ljudje, ki niso bili zadovoljni s konvencionalnim kmetijstvom in so se nagibali k bolj naravnim, ekološkim načinom kmetovanja, pa so razmišljali podobno. Do leta 1991 se je na področju permakulture usposobilo že več kot 4000 ljudi, ki so vsi na določen način sodelovali v ekoloških in družbenih gibanjih, je zapisal Mollison, ki je za svoj koncept prejel mini Nobelovo nagrado.

V kratkem času je v več kot sto državah po svetu nastalo več permakultirnih skupin, projektov, združenj in institucij. Poznejši učitelji so začeli govoriti o izvirni permakulturi, ki želi čim bolj posnemati naravo z razvojem užitnega ekosistema, ki je zelo podoben divjemu dvojniku, in načrtovani, ki uporablja delujoče povezave v naravnem ekosistemu za načrtovanje vrtov, posestev, vasi, mest ... Danes je permakulturno gibanje zelo močno tudi v Evropi, ki je dolgo zaostajala za drugimi celinami pri soočanju s temi spremembami. Permakulturni strokovnjaki so organizirani v okviru Evropskega inštituta za permakulturo, v ustanavljanju je evropska univerza za permakulturo, v Sloveniji pa poleg različnih društev deluje Društvo za permakulturo Slovenije, ki organizira tečaje in srečanja.

Drevo kot simbol

V Sloveniji se je permakulturno gibanje začelo v devetdesetih letih, takrat se je nad njim navdušila tudi njegova pionirka pri nas Jožica Fabjan, ki ima lepo urejen permakulturni vrt v Dobrepolju.

Beseda permanenten pomeni trajnosten, kultura pa pomeni odnos, razlaga Fabjanova, ki je bila že večkrat tudi somentorica pri nalogah in seminarjih študentom agronomije na ljubljanski biotehniški fakulteti: »Bill Mollison je v svojem delovanju kot biolog opažal, da določen živalski in rastlinski svet izginja pred njegovimi očmi. Zato je začel preučevati, kje so vzroki. Izdelal je naravni sistem bivanja človeka, v katerem naj bi človek z naravnim pristopom ohranjal vsa življenja na tem planetu, vse naravne vire, od vode, zraka, svetlobe, pokrajine, do rastlin in živali. S tem naj bi bili povezani tudi naši medsebojni odnosi.«

Simbol permakulture je drevo, ki je enakovredno povezano z zemljo in nebom in nam daje svoje viške: čisti zrak, daje zavetje živalim in rastlinam v zemlji, na zemlji in v zraku. Trajnostni pristop pomeni, da je vse v kroženju in krog naj bi sklenilo čim več subjektov; ko se ta krog trga na več mestih, življenje postaja čedalje težje.

Slabosti globalizacije

Fabjanova opozarja, da ima današnja globalizacija poleg nekaterih prednosti tudi veliko slabosti. Pridelke na primer vozimo kilometre daleč, da pridejo na cilj. Zato se veča tudi promet, kar je povezano z onesnaževanjem zraka, vode in drugih naravnih danosti. Če vodo onesnažimo, onemogočimo življenje živalim in rastlinam. Zaznavamo začetek problemov z vodo, zgodi se nam lahko, da na planetu ne bomo več imeli pitne vode, ker smo v vodne vire odvajali toliko škodljivih odpadkov, da smo vodo uničili. Tehnologija, ki jo razvijamo za čiščenje vode, nas veliko stane in za to porabimo veliko energije. Mollison je ravno zato oblikoval način življenja, kako bi lahko vsak zase in vsi skupaj poskrbeli, da bi se vrnili k naravi, če smo se od nje morda preveč odmaknili.

Etika, ekonomija in ekologija

Cilj permakulture ni tekmovanje, pač pa sodelovanje, temelj pa je uravnovešen odnos, ki ni dober samo za nekoga, ampak za vse in v katerem so etika, ekonomija in ekologija v ravnovesju. »Danes se je ekonomija preveč zažrla v naša življenja, na vse gledamo preko nje, spremlja nas na vsakem koraku. Štrli iz te trojice, zato ni ravnovesja. Tudi etika, ki smo jo poznali pred 20 leti, ima danes čisto drugačen pomen. Človekova pravila se v času močno spreminjajo, narava pa s svojimi pravili ostaja. Zato se v iskanju odgovora, kaj je dobro v kakšnem odnosu, vedno naslonim na naravo. Velikorat se ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od tega,« pravi Fabjanova. Opozarja, da gre preveč stran od narave tudi naš šolski sistem, ki je preveč faktografski in premalo ponuja tudi praktična znanja. Tako se preveč odmikamo od narave, iz zaprtega prostora gledamo ven, zunaj pa poteka življenje s svojimi cikli.

Dodaja, da je tudi današnja znanost ubrala takšno pot. Med drugim je kritična do hibridnih in gensko spremenjenih semen, ki niso naraven produkt, saj se pri gensko spremenjenih semenih mešata živalski in rastlinski svet na nenaraven način. Proizvodnja hibridnih in gensko spremenjenih semen ustvarja neravnovesje in posledice v naravi, pridelovalce pa postavlja v popolno odvisnost od proizvajalcev teh semen. Svari tudi pred uporabo mineralnih gnojil in pesticidov. Stalna uporaba samo mineralnih gnojil tanjša rodovitno prst, zaradi uporabe pesticidov je uničenih mnogo rastlin in živali, delujejo škodljivo na zdravje ljudi in naravo nasploh. Uporaba sodobne kmetijske mehanizacije odmika človeka od narave in s svojim delovanjem uničuje obdelovalne površine.

Permakultura temelji na načrtovanju v koncentričnih krogih, ki potekajo od našega doma in stvari, ki jih potrebujemo vsak dan, do širšega sveta, pa naj gre za načrtovanje vrta, bivalnega prostora v bloku ali samostojnem bivalnem objektu, zaselka, vasi ali mesta, do načrtovanja življenja in dela v neki državi in na celem planetu, razlaga Fabjanova.

Rajski vrt iz steptane zemlje

Medtem ko v Sloveniji permakulturo večinoma razvijamo v povezavi z vrtovi, so nekatera mesta in določene pokrajine v nekaterih državah prišle mnogo dlje, tako pri ravnanju z odpadnimi vodami, zdravim prehranjevanjem, ponovni uporabi odpadkov in drugačnim načinom življenja. Tudi v Evropi nastajajo ekološka permakuturna naselja. V naši bližini nastaja eko vas v Hrvojih, tik ob hrvaški meji, v okviru zavoda Trajnostni park Istra in zadruge Močunigi. V Nemčiji je znan Lebensgarten pri Steyerbergu, na Škotskem pa je zelo znan Findhorn, ki je nastal na smetišču. Odpadke so reciklirali in spremenili v rodovitno prst, danes pa je to naselje, kjer so prebivalci samooskrbni. »V permakulturi je to cilj, z dobrinami začnemo ravnati drugače, kar ugodno vpliva tudi na naše psihično stanje in počutje, veliko bolj smo zadovoljni, ko znamo poskrbeti zase. Danes imamo ogromno materialnih dobrin, a smo čedalje manj zadovoljni, povezava z naravo pa nam to vrača. Narava ima vselej prav, človek je skočil iz ravnotežja, zato se slabo počutimo,« ugotavlja Fabjanova.

Obiskala je nekaj takšnih naselij, med njimi tudi največje na svetu, Crystal Waters v avstralski zvezni državi Queensland. Kmetovalec je zaradi gojenja težkega goveda uničeno zemljo na območju 256 hektarov zapustil državi pod pogojem, da jo podari ljudem, ki jo bodo obogatili. Iz steptane zemlje je nastal rajski vrt, je navdušena Fabjanova. Imajo tudi sistem za izmenjavo intelektualnih in fizičnih storitev. V Avstraliji je zelen samo obalni del, ki se razteza približno 300 kilometrov v notranjost, osrednji del pa je puščava; ko so tam živeli Aborigini, je bil ta predel gozdnat, nato pa so ga izsekali.

Šumijo gozdovi domači

»Tudi v Sloveniji je podobno. Anton Ingolič v svojem delu Šumijo gozdovi domači opisuje, kako so po drugi svetovni vojni padale debele pohorske jelke, kar nas ni nič izučilo. Medtem ko v ozaveščenih državah vse napore vlagajo v to, da bi ohranili stara drevesa in tradicijo, pri nas sekamo debela drevesa in hlode prodajamo v tujino, ob tem pa smo še vedno prepričani, kako čudovite gozdove imamo. Gozd postaja premlad. To je ena najhujših katastrof, misel, da je Slovenija gozdnata dežela, pa postaja čedalje bolj utopična,« je kritična Fabjanova.

Zadovoljna pa je, ko vidi, da so se v slovenskih mestih vendarle začeli prebujati veliko bolj kot na deželi, kjer imamo obilje, pa se tega niti ne zavedamo. Nastajajo skupnostni vrtovi na primer v Mariboru in Kranju, društvo Sorško polje pa ima v upravljanju vrt pri skupnosti Barka, pa tudi ekološka vrtova v Prašah in Zbiljah. V Ljubljani, na primer, je na strehah veliko čebel, še zdaleč pa to ni zeleno mesto, saj drevesa nimajo dovolj življenskega prostora za rast. V mestih, ki so z neustreznim načrtovanjem naravo pustila zunaj, zdaj vrtički nastajajo na strehah ali v koritih, spodaj pa je beton.

Za takšna okolja, kjer ni zemlje, so primerne visoke grede, ki jih je mogoče oblikovati na betonski plošči. Lahko so v stavbah, na strehah stavb z visoko nosilnostjo, ker je zemlja težka, na balkonih in terasah ter tudi v stanovanjih, ob stavbah ... Take grede so zelo uporabne tudi za invalide in starejše osebe, ki se težko sklanjajo. Pri ustvarjanju visokih gred uporabimo določene organske odpadke iz našega bivalnega okolja, odpadke tudi kompostiramo in pridemo do svoje rodovitne zemlje, pravi Jožica Fabjan: »Veliko nam pomeni že brskanje po zemlji in opazovanje, kako rastlina raste.«