Tiskane izdaje
Pozornejši bralci Dela so zanesljivo opazili, da smo morali v sobotni izdaji objaviti - drugič v dveh dnevih - tako imenovani »popravek na podlagi pravnomočne sodbe«, pod katerega je podpisan urad vlade za komuniciranje. V prevodu to pomeni, da smo izgubili tožbo proti vladi, ker sami od sebe nismo želeli objaviti popravka vlade na naš članek, ki je bil v bistvu poročilo z novinarske konference poslanca SD Mirana Potrča, na kateri je ta ocenjeval (ne)uspešnost slovenskega predsedovanja Evropski uniji.
Razsodbo sodišča sprejemamo brez besed in je ne želimo komentirati. Še več, čeprav je za nas neprijetna, smo je veseli, ker je sodišče s tem precedenčnim primerom pokazalo vsem (zlasti tistim, ki so imeli o tem še trohico dvoma), da je zakon o medijih v členih, ki govorijo o pravici do popravka, pisan izrecno na kožo uradnim organom, zlasti tistim z izvršilno močjo. Kar je dokaz več, da je ta in takšen zakon treba nemudoma spremeniti, če nočemo ogrožati temeljev svobode medijev in s tem demokratične ureditve.
Povedano bolj preprosto: vlada je imela na voljo ves slovenski medijski prostor za dokazovanje veličine svojega predsedovanja Evropski uniji. Poslanec Potrč si je o tem drznil podvomiti in je sklical novinarsko konferenco, o čemer smo pisali; sledil je takojšen odgovor oziroma »zahteva za objavo popravka« vladnega urada za informiranje, ki Potrča ni v ničemer demantiral, ampak je zgolj s svoje strani »osvetlil druga dejstva«.
Naše stališče, zaradi katerega smo objavo demantija vlade zavrnili, je bilo, da ima vlada za predstavitev svojih dosežkov na voljo vse medije, vsak dan v tednu, in da si ubogi poslanec zasluži kratko notico z drugačnim mnenjem. Razsodba sodišča pa kaže, da je zakon spisan tako, da ima vlada pravico za vsak dvom o lastnem delu takoj dobiti nov prostor v medijih za odgovor, če ne drugače, pa s sklicevanjem na popravek.
Enako skrb zbujajoča je ihta, s katero je vladni aparat (s pomočjo davkoplačevalskih pravnikov in pravobranilcev) dosegel, da smo morali popravek objaviti dvakrat: enkrat tako, kot smo po lastni presoji delali vseh »12 let na 45 let podlage«, drugič pa v obliki, kakršno je zahteval vladni urad. Res smo vmes zagrešili procesno napako, zaradi katere nismo mogli tvegati »izvršbe sodbe«, s katero nam je grozila vlada, sicer bi tudi tu (bomo pa v bodoče) pustili sodišču proste roke za novo precedenčno razsodbo.
Mediji smo od vsega začetka opozarjali, da je namen snovalcev novega medijskega zakona, sprejetega v začetku mandata te vlade, uveljavitev surove volje oblasti (zlasti izvršilne), ne pa odpiranje prostora za javno razpravo (ki je bil dotlej itak odprt), kot so namenoma zavajali predlagatelji zakona. Korekcija slednjega je torej nujna, če nočemo, da izvršna oblast z brutalno močjo svojega aparata doseže, da mora časopis svoj prostor, namenjen bralcem, skrčiti zato, da ga bo lahko odpiral oblasti. V tem primeru bo konec nadzora oblasti, konec bo javne razprave, konec svobode medijev in velika bo nevarnost demokraciji in ustavni ureditvi kot takšni.
Vlada je svojo golo moč nad medijem uveljavila ravno v času volilne kampanje, ko že tako ali tako manipulira z javnim prostorom, s programiranimi »neodvisnimi« anketami javnega mnenja, z računalniškim prirejanjem izidov le-teh v »odvisnih« medijih ali z izdajanjem stotisočev izvodov provladnih brezplačnikov z nepodpisanimi avtorji. Naloga medijev, da ohranijo svojo avtonomnost nasproti oblasti, in »razumne« politike, da jim pri tem pomaga, ni danes nič manjša kakor v za medije najhujših časih vrhunca Janševe oblasti.
Iz torkove tiskane izdaje Dela!
