Tiskane izdaje
Ste bili med protestniki?
Ne, jaz se strinjam z zakonom o malem delu, ker mislim, da smo študentje na univerzi zato, da študiramo. Kdor redno študira, nima časa, da bi veliko delal in mu zato zadošča tudi predlagano število ur dela. Mislim, da se drugi študentje temu upirajo predvsem po črednem nagonu, ki ga je sprožila študentka organizacija, ki je zavohala, da bo s temi spremembami nekaj manjkalo v njihovih finančnih skladih, in je zato začela protestirati. Čreda pa ji je sledila.
Kako vidite pri tem vlogo študentskih servisov?
Servisi so kapitalistične tvorbe, kjer se obrača ogromno denarja. Študentje dobro vemo predvsem za bogastvo direktorja mariborskega študentskega servisa. Mislim, da bi morali stvari že davno drugače organizirati. Tudi zato, ker je tam ogromno dela na črno.
Se torej ne strinjate, da bi se z ukinitvijo študentskega dela nekateri vaši kolegi znašli v finančni stiski?
Vem, da nekaterim delo pomaga pri preživetju, a če se bodo izpolnile napovedi o večjem številu štipendij, ne bi smelo biti problemov. Tisti, ki pravi, da ne more preživeti s 500 evri, zame ni študent. Tudi z manj denarja se da študirati. Seveda pa razmišljajo drugače tisti študenti - tudi v Rožni dolini jih boste videli -, ki jim je glavno to, kako so oblečeni in s kakšnimi avtomobili se vozijo.
Kako je z vašim finančnim položajem?
Na srečo me lahko podpirajo starši. Toda tudi če bi hotel delati, na žalost nimam časa, ker sodim med tiste, ki nas je bolonja udarila po predmetniku in po načinu študija in nam, če hočemo zdelati, ne preostaja prav nič časa za kaj drugega kot študij.
Bili ste zelo kritični do študentske organizacije. Ali ne cenite dejavnosti, ki jih organizira za vse študente?
Dejstvo je, da študenti moramo imeti neko organizacijo, a zdi se mi, da je v obstoječi organizaciji v igri preveč denarja, da bi lahko rekli, da jim gre predvsem za študentske interese. To se vidi tudi po tem, zakaj pošiljajo študente demonstrirat. Jaz bi šel, recimo, takoj na cesto, če bi protestirali proti bolonjski reformi ...
Kaj, poleg že povedanega, predvsem očitate bolonji?
Mislil sem, da bo v prvem planu to, da lahko kakovostno študiramo in da bomo imeli dovolj časa za samostojno delo. Zdaj pa smo po deset ur na dan na faksu in če temu dodamo še štiri ure učenja, smo obremenjeni do polnoči. Kot smo slišali, bi moralo biti precej manj predmetov, a jih je več zato, ker želijo vsi profesorji obdržati svoje. Ko smo se zaradi obremenjenosti pritožili dekanu, nam je dejal, da naj potrpimo, ker je to pač prvo leto bolonje. Tudi če je res tako, nam to prav nič ne pomaga. Mi študiramo zdaj in zdaj bi radi imeli normalne razmere.
Ste poskusili to urediti še kako drugače?
Smo, a ni bilo uspeha. Večini študentov pa je, saj veste, tako in tako vseeno.
Kako si predstavljate svojo prihodnost?
Naše generacije ne razmišljajo o prihodnosti. Kultura mojih generacij je, na žalost, takšna, da jim je vseeno za vse.
Ampak ko razmišljate vi osebno o tem, na primer, o možnostih, da dobite službo?
Po eni strani me je tega strah. Tudi zato, ker med študenti ni solidarnosti, ker je eno samo veliko »grebatorstvo«. Po drugi strani pa upam, da se z veliko truda le da najti službo. Morda je moja prednost tudi v tem, da se da v naravoslovju lažje dobiti službo kot na drugih področjih.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
