Tiskane izdaje
Ljubljana – Nasilje v šolah ni redek pojav in je tudi odraz družbenih razmer. Toda kaj naj naredijo starši, učenci in učitelji, ko se soočijo z nasilnim učencem? Kako naj ga ustavijo, kadar besede ne zadoščajo? Če ga družba ne zna umiriti, kako bo ustavila nasilje odraslih?
Vpleteni v reševanje konkretnih primerov nasilja se zavedajo, da morajo predvsem šole in starši najti skupni jezik. Oboji pa morajo imeti pred očmi, da je otrok, ki na svojo stisko opozarja z agresivnim vedenjem, vedno tudi žrtev. A včasih se na tej ravni zaplete.
Na eni od šol se zaradi tega že nekaj časa vrtijo v začaranem krogu. Obrnili so se tudi na strokovne službe, a zaman. Policija, denimo, se sicer odziva na prijave in o ugotovitvah obvešča pristojne, a, kot poudarjajo v policiji, obravnava dogodkov, v katerih so udeleženi otroci, zahteva specifičen pristop s poudarkom na zaščiti njihovih pravic. Otroci pač niso kazensko odgovorni in policija je predvsem represivni organ. Po njihovih besedah je zato ključno, da se pri takšnih primerih aktivno vključujejo še druge službe, denimo centri za socialno delo, ki edini lahko posežejo v družino, psihologi in ustrezni strokovnjaki.
Toda kaj narediti, ko ti ne ukrepajo? »Želimo poskrbeti za otroka, ki potrebuje pomoč, tudi zato, da zaščitimo druge, a v drugih strokovnih službah njegov primer vračajo v šolo. Šola naj nekaj naredi, pravijo. Zakaj ne priznajo, da primer presega njihove zmožnosti in ga predajo tistemu, ki bo znal in zmogel pomagati. Sama sem denimo ogorčena nad Centrom za socialno delo Bežigrad. Pa nimamo samo mi takih težav, tudi drugi ravnatelji se soočajo s tovrstnimi problemi,« pravi Verica Šenica Pavletič, ravnateljica osnovne šole Savsko naselje v Ljubljani. Starši učencev te šole so se – ko niso več vedeli, kako naj se še lotijo primera nasilja na šoli – obrnili celo na novinarje in župana.
Marjan Gorup, ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prežihov Voranc, ob tem opozarja: »Če starši nočejo sodelovati, zakon ne ščiti šole, ampak starše. Otrok ima namreč pravico do šolanja. Ja, toda toliko časa, dokler ne ogroža drugih. Prav bi bilo, da bi lahko staršem nasilnih otrok, ki nočejo sodelovati pri reševanju težav, rekli, pojdite s šole, če ne želite, da vam pomagamo. Država bi morala zagotoviti vzvode, s katerimi bi dosegli, da se starši v takih primerih podredijo ustreznim ukrepom. Če se problemi rešujejo, so tudi drugi starši nekaj časa pripravljeni tolerirati nasilno vedenje. Če pa se nič ne zgodi, ga ne bodo v nedogled prenašali. Ko se razred upre, deluje vzvod moči. To je škoda, ker to pomeni, da so zadeve šle iz rok. Postopki pri pristojnih strokovnih službah so dolgotrajni, otrok pa ta čas ravna po svoje. Nisem za prešolanje otrok brez soglasja, sem pa zato, da imamo vzvod, s katerim lahko starše prisilimo k sodelovanju. V večini primerov, ki so težko rešljivi, je namreč prav to težava.«
Po njegovem je problem tudi veriženje služb, ki se spopadajo s posameznim primerom. Kar je napisano, drugače zveni, kot je bilo v resnici, in vsak, ki vstopi v verigo reševanja, se najprej želi prepričati, kaj je bilo. In vse se zavrti od začetka.
Pravice, dolžnosti in nasilje
Na marsikateri šoli poznajo tak primer: fantek spotika sošolce. Morda katerega tudi udari. V zagovor zatoži, da mu je kazal jezik ali da ga je zmerjal. Sošolci nekaj časa tiho prenašajo njegovo vedenje, nato ga izločijo iz skupine. Fant postane še bolj nasilen, išče pozornost, hoče se uveljaviti.
Kaj zdaj? Otroci potožijo staršem ali učiteljici. Odrasli ga opozorijo, toda fantek se za njihove besede ne meni. Če mu nihče ne bo pravočasno postavil mej, bo čedalje bolj agresiven. Nekoč bo morda koga resno poškodoval. In takrat se bo zelo zapletlo.
Z nasiljem se srečujejo na vseh šolah, tudi na osnovni šoli Savsko naselje v Ljubljani. Pri njih se je v enem primeru zapletlo.
»Na naši šoli ni več nasilja kot na drugih šolah, res pa je, da je bilo bolj izpostavljeno,« priznava ravnateljica Verica Šenica Pavletič in dodaja: »Učitelji smo pogosto v zelo stresnih situacijah, ker je sistem takšen, da se pogovarjamo samo še o pravicah, premalo pa govorimo o dolžnostih.«
Na pretirano poudarjanje pravic otrok v šolah učitelji opozarjajo že dalj časa. Predsednik Združenja ravnateljev Milan Rejc je pred časom na posvetu o etiki v vzgoji in izobraževanju opozoril, da smo v Sloveniji po uvajanju devetletke veliko naredili na področju otrokovih pravic in zelo malo na področju dolžnosti. Kršenje pravic smo znali sankcionirati, kršenje dolžnosti pa smo prepustili učiteljem.
Prepoznavanje
Sistem, ki ga omenja Verica Šenica Pavletič, je v zadnjih letih omogočil tudi to, da se v osnovne šole vključuje vse več otrok s posebnimi potrebami. To je dobro, saj kaže na civilizacijski in družbeni napredek. Včasih so namreč otroke (in odrasle), ki so jih dojemali kot drugačne, odrivali na družbeno obrobje, jih usmerjali v posebne šole.
Toda vprašanje je, koliko je ta sistem obenem znal poskrbeti tudi za širši kontekst takšnega vključevanja. Denimo za sistemsko izobraževanje strokovnih delavcev in učiteljev na šolah, ki imajo učence s posebnimi potrebami. Izkušnje staršev kažejo, da so se v nekaterih šolah pripravili bolj, drugod pa manj.
Zaplete se lahko že prej; pri razvrščanju otrok s posebnimi potrebami. V posebnih komisijah strokovnjaki ocenjujejo, ali ima otrok posebne potrebe, in če, kakšne. Če se zmotijo, recimo, da jih ne prepoznajo ali jih napačno ocenijo, se lahko otrokovim primarnim težavam zaradi njegovih posebnih potreb pridružijo še vedenjske. Enako se lahko zgodi, če jih ne upoštevajo. »Otrok je lahko slep, gluh, hiperaktiven; morda kdo tega ne ve, a hiperaktivnost oziroma motnja pozornosti je organska težava, povezana z delovanjem živčnega sistema. Če otroku ustrezno ne pomagajo, svoje posebne potrebe izrazi še z vedenjem. Tudi z nasiljem. Otrok ni kriv, odgovorni so odrasli, ki so prišli z njim v stik in se niso ustrezno odzvali,« poudarja specialni pedagog Marko Juhant, dolgoletni ravnatelj mladinskega doma Malči Beličeve, ki zadnja leta predava učiteljem in staršem o vzgoji otrok.
Ni mehanizmov za kazni
Kako se torej v šolah odzovejo, ko zaznajo nasilno vedenje?
Razrednik najprej obvesti strokovno službo na šoli. Po potrebi skliče roditeljski sestanek, na katerem tudi starše drugih otrok seznani z dogajanjem.
»Ko otrokovim staršem sporočimo, da je otrok nasilen do sošolcev, pričakujemo, da se bodo odzvali. Če je tako hudo, da je poškodoval drugega otroka, pokličemo še policijo in obvestimo center za socialno delo. Toda za vsak korak, za vsak vzgojni ukrep potrebujemo soglasje otrokovih staršev,« pravi ravnateljica Verica Šenica Pavletič, »če ga ne dajo, smo nemočni. Inšpektorji lahko razveljavijo vzgojne ukrepe, ker jih, kot pravijo, nismo prepričali, da je otrok ogrožal sebe in druge. Sprašujejo, kako bomo to dokazali. Na papirju, denimo, res obstaja ukrep, da lahko otroka prešolamo brez soglasja staršev, vendar zadeva pade, ko se starši pritožijo.«
Na šolah se, kot pravi ravnateljica, čutijo nemočne tudi, kadar odpove kdo od tistih, ki bi otroku morali pomagati. Poleg staršev je to lahko socialni delavec s centra za socialno delo ali pa učitelj. »Takrat težko ukrepamo; tudi zato, ker so v javnem sektorju mnogi zaposleni za nedoločen čas in ni mehanizmov, da bi kaznovali zaposlenega, ki ne dela, ampak samo hodi v službo.«
