Tiskane izdaje
Ljubljana – Kam z otroki, ki so zelo agresivni? Zavračajo jih v različnih ustanovah, celo tam, kjer bi jim morali postaviti ali izključiti morebitno psihiatrično diagnozo, nato pa poskrbeti za ustrezno terapijo ali vzgojo. Samo v osnovnih šolah so po zakonu dolžni, da jih sprejemajo. Tudi kadar je tako hudo, da ne vedo več, kako naprej.
Nekaj deset otrok, eden od njih je tudi drugošolec iz Osnovne šole Savsko naselje, ki s svojimi nasilnimi izpadi že dobro leto ustrahuje vrstnike, se zaradi svojega neobvladljivega in agresivnega vedenja vsako leto znajde pred zaprtimi vrati skorajda vseh institucij – razen osnovnih šol.
Ker zanje v sistemu ni na voljo ustrezne skrbi, se izgubljajo v sivih lisah sistema, ki vključuje področja šolstva, socialnega varstva, zdravstva, zaradi pogoste delikventnosti pa tudi policije in pravosodja. »Izvajalci vzgojno-izobraževalnih in zdravstvenih programov za obravnavo te skupine otrok in mladostnikov niso ustrezno opremljeni, zato ti ostajajo brez ustrezne obravnave,« opozarja dr. Leonida Zalokar, direktorica vzgojnega zavoda Planina.
Na zaprtih psihiatričnih oddelkih
Že vsaj dvajset let je tako. Kljub številnim medresorskim skupinam in usklajevanjem v tem času nihče ni aktivno reševal problema. Zadnja leta se med njimi vse pogosteje znajdejo že zelo majhni otroci, stari od šest let naprej.
»Ti otroci s svojimi vedenjskimi težavami presegajo strokovno usposobljenost učiteljev razrednega pouka, saj so za delo z njimi potrebna specialna znanja. Toda najprej je treba ugotoviti izvor njihovega vedenja. Problem je, da jih zaradi agresivnosti zdravniki zavračajo in ne diagnosticirajo težav; tako niti ne odkrijejo ali izključijo morebitne organske motnje, ki bi jo potem ustrezno zdravili oziroma otroka kako drugače strokovno obravnavali,« dodaja.
V tednu otroka in tik pred dnevom duševnega zdravja so tako spet opozorili na problem, ki ni nov: v Sloveniji ni varovanega oddelka za otroke in mladostnike s tovrstnimi motnjami, zato so zaprti na psihiatričnih oddelkih skupaj z odraslimi duševnimi bolniki. A le, če imajo srečo, dodaja Leonida Zalokar; lahko se zgodi, da jih še isti dan izpustijo, saj po črki zakona tja ne spadajo. »V našem vzgojnem zavodu uvajamo pedagoško-medicinski model obravnave otrok. Prostora imamo za štiri otroke, ta trenutek pomagamo šestim. Imamo medicinske tehnike in psihiatrinjo, za katero urejamo vse potrebne papirje, da bo lahko delala samostojno, za zdaj pa še ne more postavljati diagnoz in predpisovati oziroma izvajati terapije. Pri postavljanju diagnoz smo tako še vedno odvisni od dobre volje in pripravljenosti zdravniških služb.«
Da bi vsaj za najbolj kritične primere, ko otrok zaradi duševnega stanja ogroža sebe ali druge, ali v primerih hudo agresivnih otrok, ki jim sicer nihče ne zna ali ne more pomagati, potrebovali krizni namestitveni center, meni tudi dr. Zoran Pavlović, direktor ljubljanskega svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše. »Na takšnem oddelku bi imeli otroci ustrezen vzgojni režim. Ob njih bi bili strokovnjaki, ki bi znali ravnati z njimi, ki bi vedeli, kako reagirati na njihove izbruhe, pa tudi, kaj jih sproža.«
Nad sedem-, osemletniki družba res ne bi smela tako obupati, da bi jih kar nekam zaprli in pozabili nanje. Toda hkrati nihče ne bi smel pričakovati, da bodo v osnovnih šolah usposobljeni za ustrezno ravnanje z njimi. »Otroka, ki je moteč, ne sme biti preprosto izključiti iz šole. Obstaja pa meja, ko šola ne zmore več. Takšen otrok potrebuje strokovno pomoč, saj je ogrožen tudi sam,« poudarja Zoran Pavlović. »Siliti takega otroka v šolo, ker to predpisuje zakonodaja, je strokovno sporno in neetično,« dodaja Leonida Zalokar.
Center za socialno delo lahko edini poseže v družino
Za ukrepanje v primerih izjemno agresivnih otrok so najbolj pristojni centri za socialno delo (CSD). Njihova naloga je, da zaščitijo otroke, ki so zaradi svojega nasilja tudi sami ogroženi, pa tudi da poskrbijo, da se v šoli varne počutijo njihovi vrstniki.
V primeru drugošolca iz Osnovne šole Savsko naselje je to CSD Bežigrad, kjer direktor pravi, da ravnajo v skladu s pristojnostmi. Tudi na pristojnem ministrstvu pravijo, da je tako. Sporočili so, da so na CSD Bežigrad naslovili prošnjo za posredovanje informacij o tem, kaj so že naredili ali pa delajo za reševanje težav dečka in njegove družine. »Iz poročila CSD izhaja, da družino že dalj časa obravnavajo in jim nudijo socialnovarstvene storitve. CSD tudi ugotavlja stopnjo ogroženosti otroka in skladno s svojimi zakonskimi pooblastili vodi ustrezne postopke. CSD bo presodil, ali in katere ukrepe je treba nadalje izvesti. CSD sodeluje tudi z drugimi institucijami, saj gre v konkretnem primeru za težave, ki spadajo v več resorjev,« so zapisali v odgovoru na vprašanje, kako ocenjujejo delo CSD Bežigrad v tem primeru.
Lepo bi bilo, če bi se sistem že iz enega primera nekaj naučil, da bi se lahko že zaradi enega primera izboljšal, a kot kaže, tudi tokrat ne bo tako. Koliko primerov bo še potrebnih? Kaj se bo moralo zgoditi, da se bodo pristojne institucije zganile in ukrepale bolj odločno? Otroci, tudi tisti, ki svoje stiske izražajo z nasiljem, potrebujejo vzgojno okolje, kjer se bodo naučili živeti sami s seboj in z drugimi. Ampak najprej jim morajo odrasli to omogočiti.
